Pesem v žepu

Zeleno, ki te ljubim, zeleno

Druga oddaja iz cikla Tomaža Pengova

PARTITURA
foto: Lado Jakša

Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Prvo od petih oddaj smo namenili snemanju legendarnega prvenca Odpotovanja iz leta 1973 ter Pengovovemu tenkočutnemu odnosu do glasbe in zvoka. Nadaljujemo s pripovedjo o Pengovovi ljubezni do narave in načinu, kako se le-ta zrcali v njegovi poetiki. Z nami se pogovarjajo Bogdana Herman, Milan Dekleva in Boris A. Novak.

»Prava umetnost je temna umetnost. Je umetnost, v katero moramo vstopiti, tako da nekaj riskiramo. Da ne vemo, kaj nam bo prinesla – ne samo užitka v neki lepoti, v neki formi, ampak tudi stresa, nekega eksistencialnega pretresa. Odpre nam vprašanje smisla in nesmisla. To se pravi svobode in ujetosti, skratka vsa tista življenjska vprašanja, ki se nam v vsakdanjosti niti ne pojavijo. Ampak to je tisto, kar je ordinata naših življenj – če je abscisa ta os odtekanja, potem je ordinata globina bivanja. In od nekdaj so bili pesniki – in Tomaž je bil nek tak pesnik – od vedske tradicije so bili povezovalci neba in zemlje, so bili čuvarji tega, da se ta vez med nebom in zemljo ne prekine.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Motivika narave se vije skozi celotni opus Tomaža Pengova. Zemlja, Gea, njegova muza, se v pesmih znajde v najrazličnejših oblikah: zazveni v krošnjah dreves, drsi skozi dlani skupaj s peščenimi zrni in se zrcali v podobah mimoidočih. Pengov pa ne ostaja le pri pasivnem občudovanju, ampak je znal svojo ljubezen izraziti tudi z dejanji. Boris A. Novak opisuje dogajanje v začetku sedemdesetih let, ko se je Jugoslavija po obdobju odprtosti v šestdesetih letih ponovno začela zapirati, mladi intelektualci pa so se poskušali splošnemu vzdušju postaviti po robu:

»Seveda smo se vedno znova organizirali v razne uporniške akcije. Tako je denimo ravno Tomaž takrat organiziral tudi akcijo, za katero sem pred kratkim izvedel, da zdaj velja za prvo ekološko akcijo v Sloveniji, in sicer je šlo za protest zoper sekanje drevja, lip in drugih drevesnih vrst, na Vegovi cesti in v stari Ljubljani. In spomnim se, da je Tomaž takrat napisal Lorcov verz ‘Zeleno, ki te ljubim, zeleno’ na neko fasado …«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

Tomaž Pengov je bližino narave najraje iskal ob svojih sprehodih po Tivoliju in Rožniku. V njegove pesmi se tako pogosto prikrade motiv drevesa; tudi sam se je v enem od intervjujev (Primož Oberžan, Literatura, 2008) navezal na to simboliko:

»Na vprašanje, ali on hitro dela, ali hitro daje ven tisto, kar je domislil, je rekel, da ne. Da je on kot drevo. Je rekel, tudi drevo ne odvrže takoj svojega sadeža, tudi drevo mora počakati, da – parafraziram ga, ampak točno o tem je govoril – tudi drevo mora počakati, da sadež dozori. In on je, vem, spominjam se tega, zelo dolgo premleval verze, pa tudi instrumentalno spremljavo.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

V poeziji je narava sicer pogost motiv, vendar pesniki vse prevečkrat posegajo po klišejih. Pri Tomažu Pengovu, kot pravi Boris A. Novak, ni bilo tako:

»Tomaž je imel zelo intenziven odnos do narave. Veliko je podob, ki so vzete iz tega naravnega občutka, so pa izjemno sveže in so v tem smislu neprimerno bolj prepričljive, kot je to velik del poezije, ki zelo površno jemlje podobe iz narave …«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

Pesem Škrat Tom bi lahko razumeli kot humoren, igriv domišljijski avtoportret Tomaža Pengova

 

Po drugi strani pa je bil Tomaž Pengov po besedah Borisa A. Novaka izjemno zazrt v nebo. Zanimal se je za fiziko, astronomijo – njegov oče Marjan je bil namreč fizik, ki se je ukvarjal z magnetnimi polji, njegov portret pa predstavlja pesem “Oče” z albuma Odpotovanja.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

 

Tomaž Pengov je sam pravil, da je vsaka njegova pesem srečanje in da je brez srečanja ne bi bilo. Boris A. Novak takole pripoveduje o svojem zadnjem srečanju z njim:

»Vsi ti lepi trenutki, pa tudi nekateri boleči trenutki so se potem na poseben način vrnili, ko sem po nekem nenavadnem naključju usode bil pravzaprav tisti, ki sem bil z njim v njegovih zadnjih trenutkih na Golniku, kjer je februarja leta 2014 izdihnil. Pravzaprav moram to besedo izdihniti, izdih, korigirati, ker v njegovem primeru ni šlo za zadnji izdih, kot po navadi pravimo, ampak je šlo za zadnji vdih …«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

Zdi se, da v pesmih Tomaža Pengova nenehno odzvanja razpetost med bližino in oddaljenostjo, med nebom in zemljo, med spomini in hrepenenjem. In kot sam hudomušno namigne v prej omenjenem intervjuju za revijo Literatura: če ne bi bil razpet, bi bil pa zapet. Tako se tudi v kakšno njegovo pesem prikrade nasmešek:

»On drugače v svojih pesmih nima veliko tega humorja. Včasih pa ga ima, potegne to distanco in iz sebe naredi škrata, ja. In tudi to je v redu, to je v redu. Kaj pa vem, to, da je drugače resnoben, je pa hkrati tudi neka odlika njegovih pesmi. Resnoben je namreč v tem smislu, da ni patetičen, ampak da je poetičen. On vedno uide v neko fluidnost pesmi, v neko neulovljivost, v neko hermetičnost pesmi. V pesem, ki se nam noče pustiti razvozlati.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Tretja oddaja iz cikla nas odpelje po sledeh zgodovine.