Pesem v žepu

Pripoved trubadurja

Tretja oddaja iz cikla Tomaža Pengova

DUO
foto: Lado Jakša

Ob sedemdesetletnici rojstva Tomaža Pengova poslušamo cikel glasbenodokumentarnih oddaj, v katerih nam svoje poglede nanj razkriva sedem njegovih prijateljev in soustvarjalcev. Tokrat so z nami Bogdana Herman, Milan Dekleva, Boris A. Novak, Jerko Novak in Aco Razbornik, pogovarjamo pa se o Pengovovem drugem albumu Pripovedi in poslušamo, kako v njegovih pesmih odzvanja zgodovina.

»Meni se je vedno zdel pravzaprav človek, ki je ušel iz preteklosti. Meni se je zdelo, kot da ne paše v ta čas. On je bil eden izmed najboljših študentov na Umetnostni zgodovini. Mislim, da je naredil tam dva letnika, potem se je pa popolnoma posvetil kitari in Odpotovanjem, se pravi svoji prvi plošči. Ampak tisto, kar je počel v svojem svetu, je počel stoprocentno in tako dobro, da ni kaj očitati tej glasbi, tudi z glasbenega stališča. To je preprosto, ampak izjemno učinkovito. In neponovljivo.«

Jerko Novak, pogovor za Pesem v žepu

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

Pengovova priredba slovenske ljudske balade Pegam in Lambergar

 

V pesmih Tomaža Pengova zazvenijo drobci zgodovine – včasih zgolj kot motivi, lahko pa tudi kot pesmi v celoti. Povezavo s tradicijo péte besede, pa naj gre za preprosto ljudsko pesem ali visoko umetnost, nam razloži Milan Dekleva:

»Tomaž si je pravil samospevec. In v tem ne smemo videti samo njegove samotne poti, ampak tudi navezavo na tradicijo samospeva. Samospev je neka lirična oblika, ki se je očuvala preko renesanse, preko potujočih pevcev, trubadurjev in truverjev. Tradicija je pa še globlja. Cantos, canto pomeni peti – tukaj je imela vedno poezija vlogo Mnemosine, to se pravi hčere spomina. In generacije potujočih pevcev, od Grkov, pa tudi vse druge civilizacije jih poznajo, so prenašale to, kar je bilo za človeka bistveno. In to so bili tisti ključni miti in tudi umetniško izražena filozofska misel, ki je ne smemo pozabiti.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

Podobno meni tudi Boris A. Novak, ki pravi, da je bil Tomaž Pengov pravzaprav trubadur iz nekega drugega časa.

»Izžareval je – z glasbo in besedili – tudi harmonijo, ki tedaj ni bila zahteva časa … V tem smislu je bil najbrž Tomaž tudi plemenit nadaljevalec nekaterih prejšnjih izročil – in kot sem to analiziral tudi ob prevajanju trubadurjev iz provansalščine za zbirko Kondor trideset let po najinem srečanju, je bil ravno Tomaž Pengov trubadurski dedič v najboljšem smislu besede. Po eni strani z izjemno osebno, visoko, čisto sintezo glasbe in sijajne, presunljive poezije, po drugi strani pa tudi s svojim konceptom ljubezni, ki se sklada z osnovnim vrednostnim sistemom trubadurjev: se pravi s podobo ljubezni iz daljave, s hrepenenjem in z neko posebno tragično, presunljivo noto, ki jo je od nekdaj nosila tudi Tomaževa poezija …«

Boris A. Novak, pogovor za Pesem v žepu

 

Od prvenca Odpotovanja in druge plošče, Pripovedi, je preteklo kar petnajst let. Aco Razbornik, ki si je v tem času ustvaril svoj studio Tivoli, se spominja:

»Vsi so pričakovali nadaljevanje Odpotovanj, ampak ta Odpotovanja so bila ena kemija … to je izpljunil ven v izdelek, ki ga ni mogel več preseči … Zato si ni upal druge plošče posneti … Končno sva se dobila 1980 v studiu, ampak končala sva leta ’88. Ker ni mogel iztisniti iz sebe komadov ali – komadi so bili, ampak strah ga je bilo, izredno strah ga je bilo. Ampak saj ni priznal tega … Pri drugi plošči ni bil več stari Pengov. Druga plošča je bila že premišljena. Tukaj je imel že možnost popravljati. Na Prešernovi sva imela pa koncentracijo, je moral zaigrati osemminutni komad. Je bil napet od začetka do konca. Tukaj pa – pa saj bom jutri posnel, danes mi ne gre … Tako je bilo. No, saj ni slaba plošča. Na svoj način je dobra, odlična plošča – če ne bi bilo Odpotovanj

Aco Razbornik, pogovor za Pesem v žepu

 

Med pesmimi s plošč je tudi nekaj priredb slovenskih ljudskih. Tomaž Pengov jim je bil naklonjen že vse od začetka svoje glasbene poti, tudi ko je v sedemdesetih letih ustvarjal s skupino Salamander. Pevka skupine Bogdana Herman pojasnjuje, da se takrat o ljudskih pesmih niso kaj dosti pogovarjali, vendar sta dva od članov – Tomaž Pengov in Jerko Novak – ljudske pesmi zelo dobro poznala.

»Jaz sem to, da imata to žlahtno dediščino v sebi, izvedela dosti pozneje, mogoče celo šele takrat, ko sem delala dokumentarno oddajo za televizijo, Tri življenja ljudske pesmi, v kateri je imel lep delež tudi Tomaž … Bilo je popolnoma jasno, da bo ljudska pesem tudi en močan del našega glasbenega dela, čeprav jih ne bi znala našteti niti na prste ene roke. Te je bolj pel Tomaž sam.«

Bogdana Herman, pogovor za Pesem v žepu

 

Tudi precej avtorskih pesmi Tomaža Pengova prinaša različne motive iz zgodovine:

»Zgodovina – zakaj? Zakaj ga zanima Danaja, zakaj ga zanima grška mitologija? Ker je bila relevantna zanj. Ker je še vedno … Ker so bili Grki morda bližje tisti modrosti, ki ji rečemo polnost življenja, kot pa mi, ki smo jih nasledili, večkrat nanje pozabili, pa skušali znova navezati spomin na to modrost. Je na videz odmaknjeno, vendar je odmaknjeno zaradi tega, da bi nas spomnilo, da je prav žlahtni spomin tisto, kar nas veže na modrost življenja.«

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

Danaja, ena najbolj znanih pesmi Tomaža Pengova, se navdihuje pri grški mitologiji

 

Milan Dekleva ustvarjanje Tomaža Pengova takole umesti v širši literarnozgodovinski kontekst:

“On je delal nekaj povsem unikatnega takrat, kar je bilo, če gledam z literarnega vidika, neki poskus osamosvojitve od modernizma. Modernizem je takrat gospodaril z jezikom, on pa je jeziku prisluškoval. On je jezik poslušal in poslušal je v jeziku globino … in to je mene pri njem vedno očaralo: da je bil tako potopljen v globino, v neko davnino, miselno in čutno davnino … Bil je tradicionalist, ni bil pa konservativen. In to je mene takrat zelo privlačilo, ker sem tudi jaz želel s svojo poezijo doseči nekaj podobnega, stopiti v neko dimenzijo ven iz modernizma.”

Milan Dekleva, pogovor za Pesem v žepu

 

V četrti oddaji raziskujemo njegov pogled na svet.