Duhovna misel

Zmota

Ob začetku jesenskih izpitnih rokov iz mature.

duhovna-misel
foto: stockphoto

Začeti dan z občutkom, da sem že s prvo besedo naredil napako, je slaba popotnica. Ob dobrem jutru si vseeno upam zaželeti tudi dan vsaj s kakšno napako.
Če niste med tistimi, ki se pripravljajo na izpite, ali imate moreče spomine na popravce, boste temu lažje prisluhnili. Tisti, ki mora tako ali drugače plačevati za svoje zmote, bo le zamahnil z roko in ugasnil radio z mislijo: »Kaj pa je lahko dobrega, če se človek moti?!« Po drugi strani smo vsi kdaj pa kdaj na popravnem izpitu – še najbolj takrat, ko si tega ne priznamo. »Motiti se je človeško,« pogosto dahnemo v opravičilo. Ko zmoremo to izustiti, je že veliko narejenega. Najtežje si je priznati, da smo ga polomili. Naprej je vse lažje, vsaj tako mislimo. Pri tem pa pozabljamo, da smo se iz stare napake bolj malo naučili. In ne bi tisto: ko bi prej mislil, prej delal, pazil in podobno.
Nemški publicist Horst Thoren je zapisal, da kdor si zada nalogo, da ne bo napravil nobene napake, je že naredil svojo prvo napako. Prav to delamo vsi, le da starejši z večjo odgovornostjo. Če bi vstopali v življenje, da smemo kdaj pa kdaj storiti tudi kaj narobe, bi se prebujali bolj naspani, saj nas ne bi morile nočne more stalnega premlevanja vseh mogočih napak prejšnjega dne.
Vzemimo za primer šolo. Otrok, ki ne prenese napake, se bo težko učil, še slabše znašel v skupini, da ne govorimo o vse slabši samopodobi. Učitelj, ki ne bi dopuščal otrokom napak in se ob njih na nek način veselil, bo hitro postal namesto voditelja, spremljevalca in človeka, vrednega zaupanja, samo kontrolor, krvnik in zastraševalec. Predvsem se v taki šoli ne more nič novega poroditi, ustvarjalnost pa bo izginila iz take ustanove. Šola bi nas morala pripravljati na življenje. Če gremo v življenje s prepričanjem, da ne smemo storiti nobene napake, bo najbolj varno le posnemati, kar smo se naučili. Gotovo bomo s svojimi trmastimi poizkusi, nasprotovanji staršem in učiteljem napravili kopico napačnih korakov. Če pa bomo vsi, naj bomo tisti, ki se učimo, ali tisti, ki učijo, že vnaprej dopuščali, celo podpirali varne napake, bo to končno odprlo pravo pot ustvarjalnosti in sproščenosti.
Če smo že začeli dan z zmoto, vam in sebi želim, da bi se ne tolkli po glavi s tistim: kje sem pa imel pamet, ampak se raje vprašali, če vendarle ni ta ponesrečena rešitev boljša pot, kot pa je tista naučena. Danes vam želim veliko takih nenadnih razkritij.