Življenje brez bolečine?

Sliši se vabljivo, a ljudje s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino se spopadajo s številnimi nevarnostmi

foto: ElasticComputeFarm

Si predstavljate življenje brez bolečine? Večina bi najbrž v hipu in brez pomisleka odgovorila – seveda! Ampak če pomislite še enkrat … Kako bi bilo? Če bi popili vrelo vodo in sploh ničesar čutili, si pri nogometu poškodovali nogo, pa tekli naprej, ali se kako drugače poškodovali? Bolečina je ključna za naše preživetje, saj se zaradi nje izogibamo nevarnim dražljajem. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki fizične bolečine v resnici ne čutijo. V tokratni epizodi smo govorili o prirojeni neobčutljivosti na bolečino. Ta zelo redek sindrom raziskuje prof. dr. John Wood, direktor skupine za molekularno nocicepcijo na Wolfsonovemu inštitutu za biomedicinske raziskave na Univerzi UCL v Londonu.

Jasno je, da ima bolečina pomembno vlogo, da nas varuje pred poškodbami. Včeraj sem na primer govoril s klinikom, ki je analiziral veliko število ljudi s sindromom prirojene neobčutljivosti na bolečino, in rekel mi je, da približno 90 odstotkov moških s tem sindromom ne dočaka dvajsetega leta starosti, ker se poškodujejo in na koncu tudi ubijejo. Ženskam gre nekoliko bolje, zaradi bolj previdnega načina življenja. Ampak vse to govori o tem, da se ti ob odsotnosti bolečine lahko zgodi veliko slabega.

Če gremo na izlet v naše periferno živčevje in možgane – kaj se tam dogaja pri ljudeh, ki so neobčutljivi na bolečino?

Po vsem telesu imamo periferne živce in ko se tkivo poškoduje, pošljejo signale našim možganom. Še vedno pravzaprav ne razumemo čisto, kje v možganih pride do teh zaznav bolečine. To je še skrivnost. Če pa uporabimo znana zdravila, recimo ta, ki jih uporabljajo zobozdravniki, da omrtvičijo živce, lahko blokiramo bolečino v vseh razmerah. Ta informacija iz perifernega živčevja je torej tisto, kar se mora zgoditi, da občutimo bolečino. Izkaže se, da je veliko mutacij pri neobčutljivosti za bolečino, povezanih s proteini, ki so prisotni v teh perifernih živcih.

In če se navadno bolečino trudimo omiliti, ali jo pri ljudeh s to sindromom lahko spodbudijo? Se naši možgani lahko naučijo, da boli?

Znanje genetike uporabljamo, da raziskujemo mehanizem. Izkaže se, da imajo ljudje, ki ne čutijo bolečine, močan odziv svojega endogenega opioidnega sistema. V telesu imajo molekule, ki so kot morfij, ki so pri njih zelo aktivne. Zato jim damo zdravilo, ki blokira signaliziranje teh opioidov. To smo recimo naredili pri gospe, ki je po tem lahko občutila nekaj bolečine. To je bilo neverjetno. Ko pa ljudi, ki ne čutijo bolečine, vprašamo, ali bi jo radi čutili, pravijo, čeprav jih skrbi za potomce: »Ne, ne, je že vredu