Nova spoznanja o življenju človeške ribice

Portret črne ribice

foto: Gregor Aljančič

Slovenski raziskovalci človeške ribice so prišli novih spoznanj, ki so jih nedavno objavili tudi v ugledni znanstveni reviji Scientific Reports. Razvili so inovativno molekularno orodje za raziskovanje razširjenosti te nenavadne dvoživke v nedostopnem kraškem podzemlju. »S pomočjo detekcije njene okoljske DNK lahko človeško ribico forenzično zaznamo v podzemeljski vodi, ne da bi nam jo bilo treba videti«, sta pojasnila Gregor in dr. Magdalena Aljančič iz Jamskega laboratorija Tular.

V najobsežnejši terenski preiskavi razširjenosti človeške ribice doslej so raziskovalci prvič podaljšali njeno južno mejo v Črno goro. Posebno pozornost so posvetili črni človeški ribici iz Bele krajine, po prvih 29 letih raziskovanja znani iz le štirih izvirov. Ta prostorsko, gotovo pa tudi številčno izjemno redka populacija je največji biser naše jamske biotske pestrosti, poudarjata Gregor in dr. Magdalena Aljančič: »Prav zaradi te ozke razširjenosti jo za vedno lahko izbriše že lokalno onesnaženje, ter hkrati uniči pitno vodo za vso Belo krajino«. Ker gre za kmetijsko izjemno obremenjeno območje, je črni proteus veliko bolj ogrožen, kot so domnevali do sedaj. Najbolj pa jih je presenetilo razkritje, da sta populaciji črne in bele človeške ribice vendarle v stiku, čeprav le v majhnem robnem podzemlju. Prvič so lahko tudi pokazali, da je črna človeška ribica morda že samostojna vrsta.

Unikatni kranjski laboratorij

Pod vznožjem Šmarjetne gore, v naravni jami, ki jo dolbe droben potoček je v 60ih letih prejšnjega stoletja pokojni biolog Marko Aljančič postavil laboratorij Tular, v katerem danes v različnih bazenih živi nekaj manj kot 40 človeških ribic. Očetov eksperiment nadaljuje Gregor Aljančič in njihovo razmnoževanje spremlja že od leta 1993, v tem času se mu je pri raziskovanju pridružila tudi soproga dr. Magdalena Aljančič.