65150191_stopar1
Dr. Andrej Stopar je odgovorni urednik Prvega-informativnega programa Radia Slovenija
foto: osebni arhiv

Hiša Evropske unije v Sloveniji je uradno odprta. S številnimi objemi in poljubi sta jo odprla vrhova slovenske države in same evropske povezave. Verjetno so bili le redki tisti, ki so od obiska predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja in novega predsednika Evropskega parlamenta Antonia Tajanija pričakovali konkreten preboj, čvrste vizije ali celo podporo povsem otipljivim slovenskim interesom. Zato tudi o razočaranju ni umestno govoriti.

Nekaterim laska, da je predsednik Evropske komisije za prvo predstavitev Bele knjige s scenariji razvoja Unije izbral prav Slovenijo. Politik iz majhne članice o prihodnosti razmišlja v še eni majhni članici in govori, da velikih v Evropski uniji pravzaprav ni. V času, ko svet opredeljujejo veliki novi in pretežno nepredvidljivi igralci, bo to držalo. Res pa je tudi, da v takšnem trenutku Unija ne potrebuje petih nasprotujočih si scenarijev, ampak jasno strategijo razvoja in izrazit smisel za dobre taktične poteze. Tega pa ni.

S krepitvijo birokratizacije in z odmikanjem središč odločanja na pogosto nasprotujoče si nacionalne ravni se iz Bruslja vse bolj selijo še ostanki karizmatičnih politikov, ki so svojčas videli priložnost za svoje države in osebne kariere v povezavi. Samo zadnja primerjava –Martina Schultza, ki ga je zamikal kanclerski sedež v domovini, je zamenjal Antonio Tajani. Po tem, ko je postalo jasno, da je odprt lov na uresničevanje parcialnih interesov. Oba izkušena evropska politika, Juncker in Tajani, sta v Ljubljani tudi zgovorno demonstrirala neenotnost bruseljskih pogledov na to, kaj sodi na evropsko raven in kaj na polje sosedske politike. Z nekim vinom se bo Komisija ukvarjala šele, ko bosta sosednji članici na robu obračuna, pa tudi o nujnosti spoštovanja odločitev arbitražnega sodišča obstajata vsaj dve, seveda spet popolnoma različni mnenji.

A Ljubljana je vendarle dala pozitiven signal: prikazala je, da vsaj mladim, s katerimi so se sestali visoki politiki, floskule niso dovolj. Tudi drugim, ki niso prišli do besede, že dolgo ne zadostujejo več. Njihova kritičnost in artikuliranost, pa tudi globoko nezadovoljstvo z domačo in evropsko politiko, so jasni pokazatelji, da je skrajni čas za dejanja.

Evropa bo zmeraj celina razlik, ni pa razloga, da ne bi udejanjala že dokazane sposobnosti določanja močnega skupnega imenovalca. Da, Evropska unija iz časa Romana Prodija ni Junckerjeva Unija, prešerno trepljanje po ramenih tega ne more zakriti. Že res, da je človeška naivnost, ki naseda populističnim, instantnim tezam, brezmejna, ni pa razloga, da je neokusna koncentracija poljubljanja, ki smo ji bili priče, organsko nadaljevanje brežnjevsko-honeckerjevskega poljuba. Imperijev tistega časa ni več.