Za prijeten konec dneva

Vlado Kreslin: Če bi midva se kdaj srečala

Vlado-Kreslin-i-Damir-Imamović-Foto-screenshot

Kljub temu, da vse preveč domačih avtorjev in izvajalcev samozadovoljno pristaja na ležerno premetavanje rahitičnega, banalnega glasbenega smetja, ki ga krasijo provincialno naivno prekopirani glasbeni in tekstovni obrazci iz svetovnih pop logov, v slovenski popularnoglasbeni produkciji ne manjka zdravih, ustvarjalnih jeder. Tako smo se letos že večkrat razveselili glasbenih presežkov, ki jih lahko brez cmoka v grlu vzporedimo z žanrsko sorodnimi izdajami z neprimerljivo bolj razvitih in mogočnih glasbenih scen po Evropi in širše po svetu. Pod njih so se največkrat podpisali ustvarjalni samosvoji posebneži, ki pišejo lastno glasbo in besedila.

Vlado Kreslin se pojavlja na glasbenih odrih po Sloveniji že dobra štiri desetletja in sodi med veterane slovenske popularne glasbe z izrazitim osebnim avtorskim pečatom. V četrtek, 3. decembra, je izšel njegov novi album z naslovom »Če bi midva se kdaj srečala«. Na njem se zvrsti šestnajst skladb, ki jih lahko razdelimo v dva sklopa. Prvi, temeljni sklop tvorijo njegove nove avtorske pesmi. Zgodbe v njih so bolj splošne od tistih v njegovih starejših uspešnicah, ki jih je največkrat opredeljevalo njegovo domače panonsko okolje. Kreslin je že v njih rad posegal po spominih. Tokrat je spominjanje temeljna nit albuma, od otožnih, z nostalgijo obarvanih slik do razposajenih, svetlikajočih se utrinkov preteklosti. Močne, prodorne podobe so zavite v čaroben plašč nostalgije, ki poslušalca nemudoma povleče za sabo. Za »končno zvočno podobo« albuma je bil tudi tokrat zadolžen Gal Gjurin, ki se je ponovno zelo dobro prilagodil njegovi vsebini in poskrbel za njegov privlačno uravnotežen zven. Drugi sklop skladb na albumu sledi Kreslinovim prejšnjim izdajam. V njem se zvrsti izbor njegovih preskokov čez slovenske planke, izbor skladb, v katerih sodeluje z glasbeniki iz drugih sredin. A tokratni okvir sodelovanj ima v jeseni in zdaj že zimi ostrih zaščitnih ograd, ki sivijo Evropo, precej drugačen naboj. Še posebej v dveh skladbah, v skladbah z ambasadorjem sodobne bosenske sevdalinke Damirjem Imamovićem in italijansko pop pevko Antonello Ruggiero, se Kreslin odločno postavi za svobodni, prosti pretok glasbe, besed, razmišljanj in ne na koncu seveda tudi ustvarjalcev. V singlu »Vedno naši« z makedonskim kitaristom Vlatkom Stefanovskim pa nakaže, da so lokalne pregrade predvsem v glavah politikov in da z oddaljevanjem stran od Balkana povsem izginejo. Kreslin se v družbi makedonskega Roma Ferusa Mustafova in Kataloncev Barcelona Gipsy and Klezmer Orchestra izkaže tudi z izjemno interpretacije stare uspešnice legende romske glasbe Šabana Bajramovića. Seveda smo lahko z njegovo novo izdajo s trdnim avtorskim pečatom več kot zadovoljni.