Roman iz 30. let 20. stoletja, v katerem nemški antifašistični pisatelj pripoveduje zgodbo o kolikor častihlepnem toliko neskrupuloznem gledališkem igralcu, da bi pokazal, kako in zakaj se ljudje, ki sami niso nujno goreči nacisti, navsezadnje podredijo Hitlerjevi oblasti
Zahvaljujoč noveli Smrt v Benetkah pa romanom, kot so Čarobna gora, Doktor Faustus in Buddenbrokovi, je priimek Mann z velikimi črkami vpisan v zgodovino nemške oziroma evropske književnosti 20. stoletja. Zdi pa se, da slava, ki so jo ta dela sicer povsem upravičeno prinesla svojemu avtorju, nobelovcu Thomasu Mannu, v slepo pego pozornosti sodobnih bralk in bralcev potiska literaturo, ki so jo ustvarjali številni drugi člani rodbine Mann, med njimi tudi Thomasov najstarejši sin Klaus. A če je soditi po romanu Mefisto, ki ga je že v prvi polovici osemdesetih let prevedel Lado Kralj, ob koncu lanskega leta pa so ga pri založbi Beletrina ponatisnili v kontekstu prestižne knjižne edicije Klasična Beletrina, si Klaus Mann še kako zasluži, da ga vzamemo v roke.
Kdo je torej bil novembra 1906 rojeni Klaus Mann? Kako, kdaj, v kakšnih okoliščinah je stopil na literarno sceno in katerim temam se je v svojem pisanju navsezadnje posvečal? In, jasno, zakaj je njegov Mefisto, ki je sredi 30. let 20. stoletja nastal na Nizozemskem, kamor se je pisatelj zatekel pred preganjanjem nacistov, vreden naše pozornosti tu in zdaj? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili komparativistko dr. Vaneso Matajc, ki je novi izdaji Mefista pripisala spremno besedo.
foto: Goran Dekleva
