V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega sveta
Po ocenah, ki jih je lani objavila Svetovna banka, naj bi kar 56 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v mestih. Ampak ta podatek se slej ko prej zdi preveč splošen, ohlapen, morda celo malo zavajajoč, kajne. Vsi namreč vemo, da si urbana okolja niso podobna kakor jajce jajcu, da je pač precejšnja razlika med življenjem v mestih, kot so Erevan, Zürich, Bratislava ali Canberra, in bivanjsko izkušnjo, ki jo svojim prebivalcem in obiskovalcem ponujajo Istanbul, Pariz, New York ali Tokio.
V prvih je sicer mogoče prav zgledno, kakovostno živeti, si celo ogledati to ali ono znamenitost, katere kulturno-zgodovinski pomen daleč presega lokalni kontekst, ampak to vendarle niso mesta, ki bi v kulturnem smislu zares narekovala tempo, v katerih bi se, drugače rečeno, oblikovala specifična forma mentis, prav poseben življenjski slog, o katerem bi nato sanjali in ga hoteli posnemati milijoni s celega sveta. Kdor hoče danes živeti karseda moderno, se najbrž ne bo preselil v Nikozijo, Dallas ali Ljubljano, ampak v London, Seul ali Berlin.
Še zlasti v Berlin, vsaj če je soditi po fami, ki se v zadnjih nekaj desetletjih – pravzaprav vse od padca Zidu – širi o nemški prestolnici. Berlin naj bi namreč v letih po koncu hladne vojne v predstavah mladeničev in mladenk s stare celine, ki sanjajo o boljšem, intenzivnejšem življenju, nekako izpodrinil Pariz in New York in se uspešno preobrazil v tisto mesto, ki nikoli ne spi, v mesto, ki narekuje, kaj je zares moderno in kaj ne, v čem moramo uživati in v čem ne, za čim se v življenju velja pehati in za čim ne.
Prav zato je bilo tako nenavadno ob koncu lanskega leta na policah naših knjižnic in knjigarn ugledati knjigo z absurdnim naslovom Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin; gre za nekakšen zbornik, ki prinaša intriganten esej nemškega kulturnega teoretika Nicolasa Hausdorfa o življenju v Berlinu na začetku 21. stoletja ter razmišljanja štirih ljubljanskih piscev in pisk, ki – Hausdorfu dovolj tesno na sledi – razmišljajo o življenju v slovenski prestolnici na začetku 21. stoletja.
In kaj je bilanca te nenavadne knjige? Da je Berlin bolj provincialen, kot si mislimo? Ali da Ljubljana ni tako dolgočasna, kakor smo se navadili verjeti? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili publicista in urednika pri založbi Sophia Marka Bauerja, ki je v slovenščino prevedel Hausdorfa, ter dr. Primoža Krašovca, sociologa kulture in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je za knjigo Berlin ni Berlin, Ljubljana je Berlin, prispeval enega izmed esejev.
foto: grafit na berlinskih ulicah (Sarah_Loetscher, Pixabay)
