Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Ljubljana gostila četrti kongres slovanskih časnikarjev * Prevajalec Svetega pisma * Nemirni likovni eksperimentator * 40 let od izida prve številke Nove revije
Anton Traven je bil v skupini prvih sodelavcev janzenista Jurija Japlja, ki so na novo prevajali Sveto pismo. Podobno kot Japelj je bil nasprotnik Pohlinove meniške smeri, jezika in pravopisa in je pri prevodih uporabljal jezikovne rešitve Dalmatina, Trubarja in Gollmayerja. Anton Traven je, prav tako po Japljevih navodilih in v njegovem jeziku, prevajal tudi psalme; leta 1798 so izšli z naslovom »Bukve psalmov«. Anton Traven se je rodil leta 1754 v Dobu pri Domžalah.
Ferdo Vesel je začel študij slikarstva na dunajski akademiji, končal pa ga je s specialko na münchenski. Slikal je žanrske podobe, krajine, portrete, tihožitja in akte. Ustvarjal je po večini v olju in eksperimentiral z barvnimi kredami in tempero. Ferda Vesela, nemirnega eksperimentatorja, je oblikovala predvsem realistična smer münchenske šole. Z reševanjem svetlobnih problemov se je sicer približal slovenskim impresionistom, vendar je ostal zvest programu slovenskega realističnega slikarstva z razpoloženjsko noto. Izhodišče oziroma stalnica njegovega slikarstva je bil torej realizem, vendar je pod vplivom impresionizma poskušal slikam vdihniti razpoloženje in v njih izpovedati osebno videnje slikarskega predmeta. Slikar Fredo Vesel se je rodil leta 1861 v Ljubljani.
Ljubljana je 17. in 18. maja pred 120-imi leti (1902.) gostila četrti kongres slovanskih časnikarjev, ki se ga je udeležilo približno 150 predstavnikov slovanskih časopisov iz Avstro-Ogrske. Med njimi je bilo 36 Čehov, 22 Poljakov, 16 Hrvatov, 9 Slovakov in 5 Rusinov. Shod se je začel s sprejemom v Narodnem domu, naslednjega dne pa so se udeleženci zbrali v dvorani Mestnega doma. Po živahni razpravi so sprejeli več sklepov, vendar se ti niso bistveno razlikovali od tistih s tretjega kongresa v Dubrovniku. Nov je bil samo predlog Čehov, da bi ustanovili splošno slovansko matico, ki bi med Slovani širila »misli slovanskega sorodnega pobratimstva in druženja«. Čeprav je kongres, ki se je končal z izleti na Bled, v Postojno in Trst, po mnenju organizatorjev minil v največji slogi, se sodelujoči niso mogli izogniti političnim in nacionalnim nasprotjem med posameznimi narodi. Recimo predstavnik časopisa Galičanin iz Lvova, Rusin Josip Andrejevič Mončarovski, je odločno protestiral, ker so poljski novinarji v Lvovu in Krakovu neobjektivno poročali o njegovih rojakih.
Shod v Ljubljani je zaostril tudi nasprotja med katoliško in liberalno stranko na Slovenskem. Liberalci so menili, da ga poskušajo klerikalci izkoristiti za svoje strankarske namene, katoliška stran pa je očitala liberalcem, da so na kongresu izdali idejo slovanske vzajemnosti. Ivan Hribar in Ivan Tavčar sta se namreč v imenu slovenskih liberalcev zavzela za »veliko slovansko liberalno stranko«.
Junija leta 1980 je prišla v javnost zamisel šestih pobudnikov, ki so oblikovali idejo o izdajanju nove revije. Ta naj bi se ukvarjala z narodnostnimi vprašanji Slovencev. Pobudo je podpisalo šestdeset pomembnih kulturnikov tistega obdobja. Akt o ustanovitvi »Nove revije« je bil sprejet novembra 1981, marca naslednje leto pa so zanjo odobrili finančna sredstva. Tako je prva številka »mesečnika za kulturo Nova revija« izšla maja leta 1982. Revija je tako v Sloveniji kot v Jugoslaviji nenehno doživljala napade, češ da prestopa okvire programske zasnove, da uvaja grupaštvo in ideološko monolitnost, da je to v neskladju s politiko Socialistične zveze in socializma na splošno in podobno. Vrhunec napadov je doživela po izidu 57. številke februarja 1987, ko je objavila šestnajst prispevkov za slovenski nacionalni program.
