Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Rado Simoniti – partizanski skladatelj in zborovodja * Pestro življenje gledališke ustvarjalke * Marežgánski upor * Slovenski naborniki nič več v Jugoslovansko ljudsko armado
Gledališka igralka Zofija Borštnik je začela nastopati, ko še ni bila stara petnajst let. Zaradi prikupne zunanjosti, temperamenta in naravnega daru se je bila izjemno sposobna vživljati v najzahtevnejše like klasičnega in sodobnega gledališkega sporeda. V letih od 1882 do 1894 je bila članica Deželnega gledališča v Ljubljani, kjer je svojo igralsko pot začela s prvimi mladostnimi nastopi. Nastopila je v naslovni vlogi Veronike Deseniške Josipa Jurčiča, ki jo je Ignacij Borštnik priredil za otvoritveni večer nove stavbe Deželnega gledališča v Ljubljani septembra 1892. Dve leti pozneje sta z možem Ignacijem odšla v Zagreb, kjer je bila Zofija Borštnik angažirana kot ena izmed prvih igralk. Zagreb je zanjo pomenil razvoj in umetniški vzpon, saj ji je omogočil bogate umetniške in gmotne možnosti. Bila je primadona po vzoru italijanske igralke Eleonore Duse in se je – podobno kot ona – zapletla v veliko sporov z gledališkimi hišami; velikokrat so jo odpustili ter z njo poskušali obračunati celo pred sodiščem. Zofija Borštnik je nastopala v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in Osijeku. Rodila se je leta 1868 v Ljubljani.
Koprska občina praznuje svoj občinski praznik v spomin na marežgánski upor. Ta se je zgodil 15. maja 1921, ko so se kmetje v Marézigah uprli fašistični škvadri, ki je ob volitvah prišla izzivat v zavedno slovensko vas. Položaj se je zaostril, ko je eden izmed fašistov v bližino vrgel bombo, drugi pa je začel vsevprek streljati. Ljudje so se najprej razbežali, potem pa se počasi vračali na vaški trg in s kamni obmetavali fašiste. Ti so se razbežali, domačini so jim sledili in tri med njimi usmrtili. Na poznejšem sodnem procesu je sodišče izzivalce oprostilo, domačine pa obsodilo na dolgoletne zaporne kazni. Upor v Marezigah si je koprska občina za praznik izbrala po priključitvi cone B Svobodnega tržaškega ozemlja k Jugoslaviji, kot simbol boja za svobodo in zato, ker je bil to prvi množični upor slovenskih Istranov proti fašističnemu nasilju, ki šteje tudi za prvi protifašistični upor v tedanji Evropi.
Skladatelj Rado Simoniti je bil izrazit melodik. Njegov kompozicijski stavek se pogosto opira na slovensko ljudsko občutje in folklorne prvine drugih južnoslovanskih narodov. Napisal je opero “Partizanka Ana” ter kakih šeststo mešanih, moških, ženskih, mladinskih in otroških zborovskih skladb ter samospevov. Med temi so najbolj znani Talcem, Samo en cvet in Bosa pojdiva, med zborovskimi pa Le vkup, le vkup, uboga gmajna in Kaj ti je, deklica. Med drugo svetovno vojno je v Črnomlju vodil prvo partizansko pihalno godbo, leta 1944 pa je blizu Barija v Italiji zbral in ustanovil Pevski zbor Srečka Kosovela. *Posnetek V letih od 1945 do 1978 je bil s presledki stalni dirigent ljubljanske Opere. Rado Simoniti se je rodil leta 1914 v Fojani pri Dobrovem v Brdih.
15. maj pa je dan Slovenske vojske. Praznujemo ga v spomin na začetek usposabljanja prvih nabornikov, ki so na ta dan leta 1991 prispeli na služenje vojaškega roka v Teritorialno obrambo Republike Slovenije – v tedanji 510. učni center na Igu pri Ljubljani in 710. učni center v Pekrah pri Mariboru. Začetek usposabljanja nabornikov je bil eden izmed temeljnih pogojev za oblikovanje in razvoj Slovenske vojske. Pošiljanje slovenskih nabornikov na služenje vojaškega roka v takratno Jugoslovansko ljudsko armado in s tem v druge republike nekdanje federacije je bilo vprašljivo že nekaj časa pred slovensko osamosvojitvijo. Slovenska skupščina je tako že pred volitvami leta 1990 odločila, da slovenskih nabornikov ne bo več pošiljala na Kosovo, pozneje pa je svoje zahteve še zaostrila in zahtevala napotitev Slovencev na služenje vojaškega roka zgolj v enote 5. armadnega območja, na območje Slovenije in Hrvaške. Na novo oblikovani slovenski parlament je 7. marca 1991 razglasil moratorij na služenje slovenskih fantov v vrstah Jugoslovanske armade. Pred tem je kontingent slovenskih mladeničev sicer že dobil vpoklice na služenje vojaškega roka, zato so upravni organi glede na odločitev zakonodajnega telesa nabornike obvestili, da se jim na poziv ni treba odzvati. Teritorialna obramba je v skladu s temi odločitvami začela pospešeno razvijati svoj lastni koncept usposabljanja vojakov nabornikov.
