Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Arhitekt Dušan Moškon (1924-2006) in ohranjanje arhitekturne identitete podeželja * Časopis »Naprej« in prizadevanja za Zedinjeno Slovenijo * »Slovenka« – tržaški list slovenskih žena * Temelji anesteziologije pri nas
Drugega dne leta 1863 je v Ljubljani izšla prva številka političnega in gospodarskega lista “Naprej”. Izhajal je dvakrat na teden. Odgovorni urednik, lastnik in založnik je bil Miroslav Vilhar, urejal pa ga je Fran Levstik, ki je napisal tudi večino prispevkov. Po Levstikovi zaslugi je bil časnik usmerjen mladoslovensko in je obnovil prizadevanja za Zedinjeno Slovenijo. “Naprej” je bil oster razsodnik glede političnih razmer in ravnanja, branilec narodnih vrednot in nepopustljiv nasprotnik germanizatorskega pritiska.
Zaradi nekaterih člankov je imel list tiskovne pravde in je po 78. številki prenehal izhajati. Miroslav Vilhar je bil obsojen na šest tednov zapora in denarno kazen, izgubil pa je tudi deželnozborski mandat. Fran Levstik je nejevoljo zaradi Vilharjeve odločitve, da lista ne bo več izdajal, izrazil v parodiji “V spomin rajnkega Napreja”.
Leta 1897 je izšla prva številka glasila slovenskega ženstva v Trstu “Slovenka”. Tri leta je izhajala kot polmesečna priloga časnika “Edinost”, potem pa kot samostojni mesečnik. V “Slovenki” so ob znanih pesnikih in pripovednikih sodelovale tudi pesnice Vida Jeraj, Ljudmila Poljanec, Kristina Šuler in Marica Strnad ter priznani pisateljici Marica Nadlišek Bartol in Zofka Kveder. Po zgledu neke dunajske revije je uredništvo objavljalo članke o ženski enakopravnosti, čeprav “Slovenka” ni bila izrazito feministična revija, ves čas pa je zavračala odvisnost od političnih strank; to je tudi pripomoglo k prenehanju izhajanja leta 1902. Sicer pa je tržaški mesečnik “Slovenka” prebujal narodno zavest in se zavzemal za panslavistično misel.
Leta 1897 se je v Celju rodil zdravnik anesteziolog Drago Hočevar. Po diplomi v Pragi je delal na kirurškem oddelku splošne bolnišnice v Celju. Leta 1941 je bil izgnan na Hrvaško, dve leti pozneje pa poslan na prisilno delo v Nemčijo. Prof. Božidar Lavrič ga je leta 1947 povabil na kirurško kliniko v Ljubljani, da bi tam postavil temelje anesteziologije v Sloveniji. Sprva je delal sam, pozneje je vzpostavil anestezijsko službo in leta 1949 tudi oddelek. V poznejšem obdobju je vzgojil več kot 40 anestezistov in postavil temelje slovenske anestezijske šole. Po njegovi zaslugi je tovarna »Lek« začela proizvodnjo dušikovega oksidula, plina, ki v manjših odmerkih učinkuje omamno, v večjih pa deluje kot narkotik.
Arhitekt Dušan Moškon je leta 1952 diplomiral na tehniški fakulteti v Ljubljani in se pozneje izpopolnjeval v Švici, od leta 1964 pa je na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo predaval elemente oblikovanja in kompozicije. V praksi in pri raziskovalnem delu se je zavzemal za obnavljanje arhitekturne identitete. Posebno pomembno je njegovo delo na področju podeželske arhitekture, saj je bil eden prvih, ki se je zavzemal za arhitekturo, ki naj naravi ne bi bila tuja. Spodbujal je tudi turizem na vasi. Na natečajih je predvsem za vzgojno-izobraževalne objekte prejel več prvih nagrad, še posebno pa se je posvetil urbanistično-arhitekturnemu urejanju Ormoža. Tam je z ambientalnimi ureditvami in prenovami ter z novimi objekti med prvimi pri nas začel uveljavljati arhitekturo v kontekstu urbanega prostora in tako rekoč vas razvil v mesto. Za ta projekt je leta 1981 prejel Plečnikovo nagrado. Dušan Moškon se je rodil leta 1924 v Slovenj Gradcu.
