Cervantesova zbirka kratke proze dokazuje, da po vsem svetu sloveči stvaritelj Don Kihota še zdaleč ni avtor ene same knjige, ki bi bila vredna pozornega branja
Po splošnem konsenzu je Miguel de Cervantes največji španski oziroma v španščini pišoči književnik vseh časov. In vendar se zdi, da ga velika večina bralk in bralcev po svetu pozna samo po Don Kihotu, znamenitem romanu o kastiljskem plemiču, ki je toliko časa in tako vneto bral viteške romane, da je nazadnje začel verjeti, da je tudi sam vitez, ki je poklican rešiti svet. Kako si to razložiti? Kako je mogoče, da se umetnik, ki ga Španci postavljajo tja, kamor Angleži postavljajo Shakespeara, v globalno kulturno zavest ni zapisal z večjim številom svojih del? Mar je Cervantes resnično človek ene same knjige – ali nas je pač navdušenje nad Don Kihotom oslepilo za pisateljeve druge dosežke oziroma presežke?
Zbirka Cervantesove kratke proze, ki je pod naslovom Zgledne novele izšla leta 1613, zdaj pa je pred nami v svežem prevodu, pod katerega se podpisuje Veronika Rot, kaže, da drži druga možnost. Če jih namreč vzamemo v roke, se Zgledne novele hitro razkrijejo kot vrhunska literatura, v kateri si pisatelj prizadeva, da bi, po eni strani, šibal svoje sodobnike oziroma kritiziral družbo, sredi katere živi, pa tudi da bi, po drugi plati, svoje bralke in bralce kratkočasil in razvajal z lepoto umetniške besede. Kako je Cervantesu uspelo v organsko celoto preplesti tako različne elemente, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Rot.
