Meja na razvodnici

Pogodba

Rapalsko mejo oziroma rapalsko obdobje umeščamo v čas med obema svetovnima vojnama. Konec prve svetovne vojne je Italija izsilila podpis mirovnega sporazuma, ki ji je dal pravno podlago za zasedbo dela razpadajoče avstro-ogrske monarhije, to pa je bil po večini zahodni del nastajajoče države, pozneje Kraljevine SHS.

Leta 1920 so tako podpisali Rapalsko pogodbo, s katero je Italija dosegla razmejitve, ki so sovpadale z njenimi strateškimi željami in cilji. Tako si je zavarovala Padsko nižino in dobila tretjino slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije, v zameno pa je priznala Kraljevino SHS. Negativne posledice te pogodbe pa je nosilo predvsem slovensko prebivalstvo, ki je bilo odrezano od drugega slovenskega ozemlja. Posledice pa so nosili tudi prebivalci Istre in dela Dalmacije. Še pred nastopom fašizma v Italiji so se na zasedenih območjih začeli raznarodovalni pritiski, ki so se pozneje še stopnjevali. Nova meja je globoko zarezala na vsa področje življenja, v samo identiteto naroda, v gospodarstvo in vsa druga področja. Nastajanje nove meje, zgodbe, povezane z njo, bomo spoznali skozi zapis v knjigi, planinskem vodniku  Meja na razvodnici.

Sogovornika

 

Rapalska meja

Nova meja, ki je nastala po Rapalski pogodbi, se ni kar čez noč ustalila. Sam podpis pogodbe leta 1920 je določil okvirni potek meje, natančna določitve na terenu je bila prepuščena mešani mejni komisiji obeh kraljevin. Prvič je ta komisija zasedala leta 1921 v Ljubljani. Nato pa je v naslednjih petih letih določila mejo in svoje delo končala leta 1926. Največji spori so bili na Triglavu, v Ratečah, Planini pri Rakeku, Hotedršici in še marsikje. Po določitvi meje so sledile meddržavne pogodbe o prehajanju meje, o ustanovitvi  in delovanju mejnih prehodov tako, da je trajalo kar dobro desetletje, da se je vse skupaj umirilo.

Mejni pas

V gorskem pasu, ki obsega Julijske Alpe, sta obe državi dorekli tako imenovano turistično območje, kjer so lahko mejne vrhove obiskovali planinci obeh držav, ki pa so morali biti včlanjeni v planinsko organizacijo. Za obiske so morali pridobiti letno dovolilnico, kjer pa so se zadeve pogosto zaradi birokratskih ovir zapletale. Meja je bila tako vsaj na papirju zelo prehodna, pove Grega Žorž, predsednik Zgodovinskega društva Rapalska meja, ki doda, da je bilo nasploh mejnih in maloobmejnih prehodov veliko. Posebno poglavje je bilo vojaško utrjevanje mejne črte na obeh straneh meje.

Vojašnice, kasarne

Ob zgornji fotografiji: Kasarna, Caserma Costantino Brighenti v Idriji, je lahko sprejela do 4000 vojakov, danes je v njej psihiatrična bolnišnica.

Knjiga

Ob stoti obletnici Rapalske pogodbe je Dušan Škodič napisal planinsko-zgodovinski vodnik z naslovom Meja na razvodnici, ki v nasprotju z večino planinskih vodnikov prinaša opise in dostope do vseh glavnih mejnikov rapalske meje, ki se nahajajo na ozemlju Slovenije.

V knjigi je zbranih 61 izletov in gorskih tur od Peči na zahodni tromeji do Paravičeve mize na hrvaški meji.

Zgodbe

V knjigi, planinsko zgodovinskem vodniku Meja na razvodnici, so številne zanimive zgodbe, ena takih je mejnik na Turnu pod Razorjem.

Dušan Škodič opisuje tudi tako imenovani triglavski spor.

Zanimiva je tudi zgodba o Trentarjih in Italijanih.

Tudi Krnsko pogorje in vrh Krna so zaznamovale zgodbe.

Nemogoče je opisati vse zgodbe , ki jih prinaša knjiga Meja na Razvodnici, med naslovi so nekateri kar malce hudomušni. Eden takih je – mehki trebuh pri Hotedršici.

Kontrabant in tihotapstvo

Rdeča nit skozi planinsko zgodovinski vodnik Meja na razvodnic je kontrabant in tihotapstvo.

Bogastvo podatkov

Obsežno delo raziskav, zbiranja arhivskega in drugega gradiva je dalo rezultate, vidne v knjigi, ki je odličen vodnik za raziskovanje tega ne tako oddaljenega, a za marsikoga neznanega obdobja.

 

Ob zgornji fotografiji: Bunker Rupnikove linije pri Radovljici je precej oddaljen od rapalske meje.