Roman Cona sodobnega francoskega pisatelja Mathiasa Enarda je delo širokega zamaha, ki razgrinja vsaj tri tisočletja zgodovine širšega sredozemskega bazena – zgodovine, ki jo zaznamujejo nenehni nemiri, poboji, množični izgoni in vojne, in vsaka nova generacija je, tako se pač zdi skozi prizmo Cone, obsojena na ponavljanje istega začaranega kroga nasilja, kakor da posamezniki nimamo možnosti biti gospodarji lastne usode. Roman torej ponuja precej trpko branje, a arhitekt Jernej Šipoš, gost tokratne 7. strani, je povedal, da je v njem prav lahko uživati – delo namreč odlikuje izjemen, neponovljiv pripovedni slog. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
foto: Goran Dekleva
Roman, ki za zgodbo, ki jo pripoveduje na več kot 500 straneh, potrebuje en sam, dolg, dolg stavek
Roman Cona sodobnega francoskega pisatelja Mathiasa Enarda je delo širokega zamaha, ki razgrinja vsaj tri tisočletja zgodovine širšega sredozemskega bazena – zgodovine, ki jo zaznamujejo nenehni nemiri, poboji, množični izgoni in vojne, in vsaka nova generacija je, tako se pač zdi skozi prizmo Cone, obsojena na ponavljanje istega začaranega kroga nasilja, kakor da posamezniki nimamo možnosti biti gospodarji lastne usode. Roman torej ponuja precej trpko branje, a arhitekt Jernej Šipoš pravi, da je v njem prav lahko uživati – delo namreč odlikuje izjemen, neponovljiv pripovedni slog.
Knjiga je napisana tako rekoč v enem samem stavku. In to na več kot 500 straneh. To je tudi bil, moram priznati, razlog, zaradi katerega sem se lotil branja Cone s previdnostjo. A mojemu začetnemu dvomu navkljub se je pokazalo, da je blazno dinamična, zelo ritmična, zelo dobro se bere.
