Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Prvi doktorat znanosti s pečatom ljubljanske univerze, kipar, ki je ustvaril Prešernov spomenik v Ljubljani, prve slovenske planinske postojanke, koraki k elektrifikaciji Maribora
15. julija 1869 se je v Ljubljani rodil kipar Ivan Zajec. Po šolanju na Dunaju in po potovanju po Italiji je bival v Parizu, kjer je spoznal dela Augusta Rodina. Do prve svetovne vojne je nato v Rimu sodeloval z Ivanom Meštrovićem, po vojni pa se je vrnil v Ljubljano in tam poučeval. Ivan Zajec je bil značilni akademski klasicist, ki mu je poznavanje antike in renesanse omogočilo skrbno obdelavo detajlov. Njegov opus je obsežen: poleg javnih spomenikov in nagrobne plastike je ustvarjal tudi portrete in manjšo žanrsko plastiko. Njegovo najpomembnejše delo je Prešernov spomenik v Ljubljani. Leta 1950 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado.
Prve planinske koče na Slovenskem so postavili v drugi polovici 19. stoletja, ko se je začel razvijati planinski turizem. Najprej je bila odprta Triglavska koča na Prodih pod Triglavom, ki sta jo pred 150. leti zgradila Jože in Lovrenc Škantar iz Srednje vasi pri Bohinju – denar so zbrali ljubljanski planinci – vendar je bila že čez pet let neuporabna. Slovensko planinsko društvo, ustanovljeno februarja leta 1893, je že leto po ustanovitvi odprlo svoji prvi planinski koči: Orožnovo na planini Lisec pod Črno prstjo in Kocbekovo na Molički planini pod Ojstrico. Slovesno odprtje Orožnove koče, poimenovane po načelniku Slovenskega planinskega društva Franu Orožnu, je bilo na današnji dan leta 1894.
Leta 1914 je mariborski mestni svet na predlog svojega odbora za elektrifikacijo sprejel pogodbo s Štajersko električno družbo v Gradcu o dobavi električne energije. Pogodba je predvidevala, da bo mestna občina zgradila električno razdelilno napeljavo po mestu in skrbela za prodajo električne energije, zato so organizirali posebno mestno službo, ki je leta 1914 začela graditi izmenično elektrodistribucijsko omrežje v mestu in njegovi okolici.
Ana Mayer, ki se je leta 1895 rodila v Ložah pri Vipavi, je po osnovni šoli in liceju v Ljubljani na Dunaju študirala kemijo. Pripadala je prvi generaciji deklet, ki je smela obiskovati gimnazijo. Potem ko je na ljubljanski Klasični gimnaziji z odliko opravila maturo, je odšla na dunajsko univerzo, kjer je študirala kemijo in fiziko. Ko so dogodki leta 1918 začeli napovedovati razpad monarhije in je vodstvo univerze na Dunaju sprejelo odlok, po katerem so morali študentke in študentje slovanskih narodov zapustiti univerzo, je tudi Ana prekinila študij. Po ustanovitvi prve slovenske univerze ga je nadaljevala in na današnji dan leta 1920 je zagovarjala svojo disertacijo O učinkovanju formalina na škrob. S tem je postala prva doktorantka Univerze v Ljubljani in glede na zbornik Univerze v Padovi, 72. ženska, ki je do leta 1920 prejela naziv doktorice znanosti.
