Literarnemu obdobju romantike je v svetovni književnosti sledil prav nič romantičen odgovor - realitem, pri katerem so pisateljeli težili k objektivnemu opisovanju stvarnosti. Pri nas je bilo nekoliko drugače, Prešernov vpliv se je močno čutil tudi v drugi polovici 19. stoletja. O relaizmu v svetu in pri nas več v oddajo Prvi na maturi.
Objektivno opisovanje stvarnosti in estetika grdega v naturalizmu
Literarnemu obdobju romantike je v svetovni književnosti sledil prav nič romantičen odgovor – realizem, pri katerem so pisatelji težili k objektivnemu opisovanju stvarnosti. Profesorica slovenščine na Gimnaziji Kranj Tina Lušina Basaj ga umešča v drugo polovico 19. stoletja:
"Zdaj pa niso pomembna čustva, pomembno je realno, stvarno opisovanje razmer, junakov, dogodkov."
To pove že samo poimenovanje, ki izhaja iz latinskih besed res, realis – stvar, stvaren … Gre za odgovor na romantiko, ki so ga spodbudile tudi družbene in kulturne razmere – razvoj meščanske in kapitalistične družbe, filozofske ideje pozitivizma, utilitarizma, empirizma ter razvoj naravoslovnih ved. Izjemni romantični liki zato niso bili več v ospredju, temveč je pisatelje zanimalo predvsem to, kako stvarnost in družbene in politične razmere determinirajo posameznika in vplivajo na njegovo življenje. Do družbe je bil zato zelo kritičen. V tem obdobju se najbolj razvije pripovedništvo, proza, glavni predstavniki tega obdobja pa so Stehdhal (Rdeče in črno), Balzac (Oče Goriot), Flaubert (Gospa Bovary), Zola, Ibsen (Hiša lutk oz. Nora, Strahovi) Tolstoj (Vojna in mir, Ana Karenina), Dostojevski (Zločin in kazen, Bratje Karamazovi), Gogolj (Plašč, Revizor), nekateri med njimi pa so v poznejšem obdobju pisali tudi naturalistična dela (Zola, Ibsen).
Ponekod namreč realizmu sledi naturalizem, pove Tina Lušina Basaj: "Gre za poglobljeni realizem, za natančno, fotografsko prijazovanje stvarnosti. V ospredju so ljudje z obrobja, najnižji sloj prebivalstva, na primer brezdomci, prostitutke. Pri naturalizmu gre za trikratno determiniranost, kar pomeni, da je človek določen z dednostjo, dobo in okoljem, v katerem živi. Zanj je značilna tudi estetika grdega."
Slovenski realizem
Pri nas je bilo nekoliko drugače, vpliv romantike se je močno čutil tudi v drugi polovici 19. stoletja. Tina Lušina Basaj:
"Na Slovenskem temu obdobju rečemo med romantiko in realizmom, zato ker je bil Prešernov vpliv tako močen, da se avtorji slovenskega realizma niso mogli znebiti romantičnih lastnosti."
Je pa bilo to obdobje taborov, čitalnic in literarnih programov (ti so zelo pomembni) vseeno zelo plodno: ustvarjali so Simon Jenko (Obrazi, Tilka), Fran Levstik (Martin Krpan), Janko Kersnik (Jara gospoda, Ciklamen, Agitator, Kmetske slike), Josip Jurčič (prvi slovenski roman Deseti brat, značajevka Telečja pečenka), Ivan Tavčar (Visoška kronika, Cvetje v jeseni, 4000, Med gorami), Anton Aškerc, Simon Gregorčič.
Tako je bil na primer Janko Kersnik predstavnik poetičnega realizma, saj je v svojih delih namreč prikazovanje stvarnega življenja prevlekel s tančico idealizma – gre torej za nekoliko manj resen in s humorjem ali z moralnim naukom začinjen realizem. Slovenci pa smo v tem obdobju dobili tudi prvi slovenski roman, ki sicer ni na seznamu letošnjih besedil, ki jih lahko dijaki izvlečejo za ustni izpit. Pri Desetem bratu gre za analitično zgodbo, saj se zgodba desetega brata razkriva postopno in vpliva na potek aktualnega dogajanja v knjigi … A to ni edino relevantno delo Josipa Jurčiča. Omeniti je treba tudi Telečjo pečenko – značajevko ali obraz. Gre za kratko psihološko novelo, v kateri je Jurčič z ironično distanco realističnega pripovedovalca bralcu podal značajski portret stotnika Bitiča. V oddaji slišimo odlomek iz tega dela, odlomek iz romana Dostojevskega Zločin in kazen v prevodu Marjana Poljanca in deseto pesem iz Jenkovega cikla Obrazi.
