Na pravi strani

"Veliko hitreje prijavimo soseda, ki krši covid ukrepe kot nekoga, ki izvaja nasilje nad žensko"

Nasilje nad ženskami je najpogosteje kršena človekova pravica

crowd
foto: pixabay

Potem, ko je Turčija pred tremi dnevi odstopila od carigrajske konvencije, mednarodno zavezujočega dokumenta, ki ga je podpisalo 45 držav in Evropska unija,  in ki od podpisnic zahteva, da uvedejo pravni okvir za zaščito žensk pred nasiljem, se vrstijo protesti in odzivi ogorčenja s strani EU. Od istoimenske konvencije odstopa tudi Poljska, ki si po mnenju tamkajšnje vodje civilne iniciative Stavka žensk, Marte Lempart, prizadeva, da bi k odstopu pristopile tudi nekatere druge evropske države. Spomnimo, da je pred časom poljski pravosodni minister Zbigniew Ziobro Sloveniji poslal pismo, v katerem je preverjal, ali bi se pridružila Poljski pri odstopu od carigrajske konvencije. Na Poljskem, kjer se je položaj žensk v času aktualne desno konzervativne vlade, drastično poslabšal, ženske v zadnjih mesecih množično protestirajo. Ne le, da je vlada Jaroslawa Kaczynskega skoraj v celoti prepovedala splav, po besedah novinarke, dopisnice RTV Slovenija ter dobre poznavalke tamkajšnjih razmer, Polone Fijavž, se na Poljskem pripravlja celo zakonodaja, ki bo prepovedala ločitve.

Poljska sproža regionalno pobudo za države srednje in vzhodne Evropa, s katero želi poveličevati tradicionalno družino, hkrati pa so začeli s pripravami na prepoved ločitve. Sprva naj bi uvedli delno prepoved ločitve, ki predvideva, da naj bi od vloge za ločitev do ločitve preteklo nekaj let, potem pa naj bi uvedli popolno prepoved ločitve.

Da se tovrstni "trendi" dogajajo v času, v katerem se vrstijo težnje po retradicionalizaciji družbe, v času v katerem beležimo drastičen porast nasilja v družini, ne preseneča.

Družba postaja vedno bolj patriarhalna, ženske postajajo običajne kante za smeti, na katere se lahko obesi vsak tvit in vsaka nesramnost in to se sigurno prenaša v zasebne domove. Z veliko gotovostjo lahko trdim, da obstaja povezava med femicidi in retradicionalizacijo ter poniževanjem žensk.

Pravi red. prof. dr. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo v Ljubljani, ki poudarja, da je nasilje velik družbeni problem. Če pogledamo kaj o nasilju pravijo statistični podatki, ki zajemajo le tisti delež nasilja, ki je uradno prijavljen, lahko vidimo, da je vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti doživela eno od oblik nasilja. Vsaka druga ženska je doživela nasilje tudi v zadnjih 12. mesecih, ki se je po ocenah nevladnih organizacij povečalo za 9 odstotkov. V preteklem letu se je v Sloveniji zgodilo za 53 odstotkov več umorov. Pri vseh je šlo za predhodno družinsko ali intimnopartnersko nasilje. Potem, ko so v Društvu SOS telefon odprli 24-urno linijo za pomoč žrtvam nasilja, se je število klicev povečalo za 50 odstotkov. Navedeno so številke, za katerimi se skrivajo resnične, tragične zgodbe, razlogi za nasilje pa so kompleksni in koreninijo v neenakosti med spoli, v patriarhalnih družbeno kulturnih vzorcih, ki predvidevajo podrejenost žensk ter posledično visoki stopnji strpnosti do nasilja. Da je visoka strpnost do nasilja in nizka stopnja senzibiliziranosti tako posameznikov kot institucij v Sloveniji velik problem, opozarja dr. Jasna Podreka s Filozofske fakultete v Ljubljani.

Ljudje bistveno hitreje reagiramo na neko nasilje, ki se zgodi s strani neznancev, medtem ko pa v družinah, ki jih poznamo, pa četudi vemo, da se nekaj dogaja, bistveno težje reagiramo, razumemo to kot konflikte, v kar naj se ne vmešavamo. Družine še vedno razumemo kot neke svete celice, kamor naj ne vstopamo.

Pojasnjuje dr. Jasna Podreka in dodaja, da so najhujša kazniva dejanja s strani povzročitelja ponavadi napovedana in da tako žrtev sama kot okolica njegovih groženj preprosto ne jemlje dovolj resno. Tudi sicer je prijav nasilja malo. Iz številnih sodnih spisov pa je razvidno, da večina bližnjih oseb žrtve nasilja; sorodniki, prijatelji, sosedi, za nasilje zelo dobro vedo, a ne ukrepajo. Ljudje po navadi reagirajo takrat, ko nasilnež moti njihov mir, še pove sogovornica. Žrtve same pa v povprečju prvič spregovorijo šele po sedmih letih nasilja. Manj kot 10 odstotkov jih pokliče policijo. Kar 70 odstotkov jih nikoli ne poišče nikakršne pomoči. Treba je poudariti tudi, da nasilje ne izbira starosti. Pogosto se prične zelo zgodaj.

Saj se spomnimo že iz naših osnovnošolskih let, da so fantje otipavali deklice kar tako po hodnikih (...) Odrasli, učitelji pa so večinoma vedenje minimalizirali, češ, saj jo je samo za zadnjico malo prijel, saj je samo sošolec, saj ni nič takega. Tudi danes vidimo, da v šolah učitelji skoraj ne reagirajo na takšna vedenja dečkov in nekako deklicam sporočajo, da sej nič takega in naj ne komplicira.

Kot poudarja mag. Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, je nasilje normalizirano do te stopnje, da se ga pogosto niti ne zavedamo.

V sklopu pričevanj #jaztudi, ki smo jih prejeli, se zelo jasno izrisuje vzorec, da do spolnega nadlegovanja in nasilja pogosto prihaja v zgodnjem otroštvu oziroma mladosti in da sama žrtev ne ve kaj se ji dogaja.

O tem, da ozaveščenost kljub težnjam po retradicionalizaciji družbe, vendarle počasi raste, pa pričajo gibanja, ki so družbo preplavila vzadnjih nekaj letih. Če smo na eni strani priče porastu mizoginije in sovražnega govora uperjenega v ženske, lahko po drugi strani opazujemo vse večjo opolnomočenost žensk, ki so prvič v zgodovini spregovorile o spolnem nadlegovanju in nasilju. Gibanju #metoo, ki je pred tremi leti preplavilo svet, zdaj sledijo posamična regijska gibanja, ki dajejo glas žrtvam in razkrivajo nasilje. V Sloveniji že nekaj časa poteka kampanja #jaztudi, s katero so zbrali že več kot dvesto pričevanj ter gibanje #nisisama v sklopu katerega slovenske gledališke igralke in igralci berejo izpovedi žrtev spolnega nasilja.