Novi podžupan Celovca Lojze Dolinar o načrtih, ravnatelj Danilo Katz o utečenem samotestiranju učencev, na Reki prva Hiša otrok, Z ognjem in mečem za spoadanje s fašizmom, vloga gimnazije Monošter
Po nedavnih lokalnih volitvah se na avstrijskem Koroškem vrstijo ustanovne seje novih občinskih svetov. V Celovcu je 8. 4. kot novi župan prisegel Christian Scheider iz stranke Team Kärnten. Z Lojzetom Dolinarjem, ki je kandidiral na njegovi listi, pa je koroška prestolnica prvič v zgodovini dobila slovensko govorečega podžupana. Bil je poseben dan, so zapisali na spletni strani slovenskega programa ORF, ki si z vidika slovenske narodne skupnosti zasluži vzdevek zgodovinski. Novi podžupan Lojze Dolinar je namreč prisegel v obeh deželnih jezikih, deželni glavar Peter Kaiser pa mu je čestital v njegovi materinščini.
Kaj je največji izziv in kako bo z dvojezičnostjo v mestu, kjer živi največ koroških Slovencev?
"Zagotovo si bom prizadeval, da bo kaka cesta poimenovana po katerem od pomembnih Slovencev, da bomo dvojezičnost lahko prezentirali bolj sproščeno, kot je bilo to doslej. Tu me zagotovo čakajo veliki izzivi."
To pomeni, da ima za to podporo v svoji stranki?
"Če bom znal prepričati poslance, bom zagotovo imel podporo vseh poslancev."
Kako pa je koroškim Slovencem naklonjen novi župan Christian Scheider?
"Zagotovo je zelo odprt do Slovencev, ki živijo v Celovcu. Za RTV Slovenija je povedal, da je treba pokopati vse žaljive besede in začeti na novo v smislu dialoga … Za to si moramo prizadevati. S takšno izjavo celovškega župana se odpirajo razne možnosti in perspektive."
Povabilo k sodelovanju ga je, priznava, presenetilo, tako kot jih je v Team Kärnten presenetil sam volilni izid. Dobili so namreč dve mesti manj kot najmočnejši socialdemokrati. Z njimi in Ljudsko stranko so oblikovali koalicijo, ki bo mestne oblasti vodila prihodnjih šest let.
Lojze Dolinar, ki je bil do upokojitev profesor slovenščine in športne vzgoje na slovenski gimnaziji, bo v Celovcu odgovoren za občinska stanovanja, okolje in energijo ter za čezmejno povezovanje v alpsko-jadranskem prostoru. Prav tu vidi veliko priložnosti za okrepitev sodelovanja s Slovenijo.
"To sodelovanje bo lahko potekalo bolj nekonvencionalno in to na vseh področjih; šolskem, znanstvenem, na področju turizma itd. Živimo v alpsko-jadranskem prostoru in tu imamo razne možnosti povezovanja, tudi prek programov, ki jih financira Evropska unija, prek Interreg programov. Tu se odpirajo vrata za marsikatero zadevo."
In kakšen Celovec bi si želel ob koncu mandata? Da bi Celovec postal odprto mesto, pravi, da bi bili odprti tudi meščani in da bi k tej odprtosti pripomogli tudi priseljenci, ki predstavljajo petino prebivalstva.
"Želim si, da bi ljudje iz Slovenije radi prihajali v Celovec in se tu dobro počutili. Predvsem pa si želim, da bo odprtost taka, da bi od teh do zdaj nacionalističnih sil, ki jih še vedno imamo nekaj tudi na Koroškem, ne bo nihče mislil, da je Vrbsko jezero ocean in da je na drugi strani Karavank konec sveta."
Samotestiranje učencev je rutina
V Avstriji se vsi učenci, ki obiskujejo pouk v šolah, testirajo trikrat tedensko. Samotestiranje poteka v šolah, opravljajo ga vsi učenci, tudi najmlajši, stari šest let, pojasnjuje ravnatelj ljudske šole v Šmihelu pri Pliberku Danilo Katz.
"Samotestiranje učencev je pri nas postalo rutina. Posamezni starši so bili na začetku skeptični, toda s pomočjo informacij in sestankov, ki smo jih imeli z njimi prek spleta, smo vzpostavili zaupanje, ki je pripomoglo k temu, da so vsi starši brez izjeme otroke poslali v šolo."
Nekaj staršev je na začetku prišlo v šolo, ko pa so videli, za kako enostaven postopek gre, so pomisleki hitro izginili. Enako velja tudi za nekatere učiteljice, ki si niso predstavljale, kako bo organizirano to samotestiranje. Toda tudi one so nato brez zadržkov sprejele to dodatno nalogo.
"Otroci vse storijo sami. Ko dobijo teste, jih odprejo, z vatirano paličico popraskajo po notranji strani nosu, kar jih mogoče malo požgečka, učiteljica pa nato nakaplja tekočino in rezultat je viden v treh, štirih minutah."
Pozitivnih izvidov pri učencih ni veliko. Prejšnji teden je bilo pri vseh šolarjih, ki jih je na avstrijskem Koroškem približno 35.000, potrjenih enajst primerov okužbe. Na ljudski šoli v Šmihelu pri Pliberku pozitivnega izida še niso imeli. Okužbe so sicer bile tako pri učencih kot učiteljicah, toda vse v času ustavitev javnega življenja.
V primeru pozitivnega izida imajo določen protokol, s katerim so na začetku seznanili tudi starše. V primeru pozitivnega izvida testa otroka odpeljejo iz razreda, obvestijo starše in zdravstveni urad, ki se nato poveže s starši tega učenca. Starši ga odpeljejo na PCR-test ali pa celo pridejo na dom, pravi Danilo Katz.
Na avstrijskem Koroškem pouk v šoli poteka nemoteno od 15. februarja naprej, kar vse zelo veseli, pravi ravnatelj. Učenci, še posebej najmlajši, namreč potrebujejo socialne stike.
"Zaradi tega se mi otroci, ki ne morejo obiskovati pouka v šoli, res smilijo. Vidimo namreč, kako so otroci spet oživeli, kako so veseli, da lahko pridejo v šolo. Testiranje trikrat tedensko pa vzamejo kot del igre in tu ni nobenih težav. Veseli smo, da imamo to možnost."
Samotestiranje v šoli je pomembno tudi za širšo družbo, dodaja naš sogovornik, saj tako odkrijejo okužbe v družini, ki bi se lahko, če bi šlo za asimptomatske primere, širile naprej.
"S testiranjem v šolah tudi sami pripomoremo k temu, da bomo, upajmo, čim prej premagali virus."
Hiša otrok – za otroke z otroki
Projekt Reka - evropska prestolnica kulture 2020 se v okviru strogih županijskih epidemioloških omejitev, ki veljajo do 17. aprila, okrnjeno nadaljuje še do konca tega meseca in prinaša nove, lepe zgodbe. Ena izmed programskih usmeritev, Hiša otrok, je namreč tudi v resnici zaživela kot hiša in bila 26. marca predstavljena kot zanimivo kulturno središče za najmlajše. Prostore ima v zgradbi nekdanje sušilnice tobaka, v sklopu nastajajoče nove kulturne četrti na Reki, obnovljena pa je po zamisli reškega arhitekta Saše Randića.
Za program so pristojne štiri reške kulturne ustanove; Lutkovno gledališče Reka, Muzej moderne in sodobne umetnosti, Art kino in Oddelek za otroke reške knjižnice, ki se je v Hišo otrok tudi preselil.
V okviru programa Hiša otrok se je na Reki v preteklih letih že zvrstilo veliko vsebin, ki so najmlajšim predstavile, kaj vse kultura je; od filmskih in gledaliških predstav, koncertov, videoiger do tehnoloških novosti z robotiko in znanstvenih eksperimentov, primerov varstva okolja, iger in sprehodov po naravi.
Kot so zapisali, program temelji na prepričanju, da lahko otroci, ki odraščajo v ustvarjalnem okolju, gradijo boljši in lepši svet.
Pomemben del programa Hiše otrok bo ustvarjalo reško lutkovno gledališče pod vodstvom ravnateljice Magdalene Lupi Alvir, ki v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje, da je to prva takšna hiša na Hrvaškem.
"Ideja Hiše otrok je, da ne ustvarjamo samo programa za otroke, temveč skupaj z njimi. To pomeni veliko različnih programov, delavnic, ki vključujejo otroke kot kreativne soustvarjalce."
Načrtov v štirinadstropni stavbi ne manjka. Na njenem vrhu je tudi prostor za interaktivne programe, katerih sestavni del je povezovanje z občinstvom. Ko se bo pandemija končala, načrtujejo interaktivno gledališče za dojenčke, poimenovano Sladko gledališče. Senzorno gledališče bo namenjeno vsem otrokom, še posebej pa tistim, ki imajo težave v razvoju, v Hiši otrok bodo tudi pripovedno gledališče, različne delavnice; lutkovne, likovno-lutkarske, dramsko igralske, filmske. Svoje programe bosta imela tudi knjižnica in muzej moderne umetnosti, našteva ravnateljica reškega lutkovnega gledališča, ki bo s svojimi programi sodeloval v Hiši otrok. Vse štiri organizacije bodo prispevale k živahnemu dogajanju.
"Nastala bo nekakšna kreativna umetniška mešanica različnih delavnic za otroke vseh starosti."
Magdalena Lupi Alvir pa poudarja pomen povezovanja umetnikov na prostoru sosednjih držav in posebej vezi s Slovenijo, ki segajo v njena študentska leta v Ljubljani.
"Umetniki iz Ljubljane, Maribora, iz Slovenije, ki so nam blizu, so pogosto naši gosti. Prihajajo nove generacije in z njimi novi tako imenovani kreativni prepihi, ki prinašajo novo energijo v gledališko dogajanje na Hrvaškem."
Oktobra lani je potekal prvi koprodukcijski program reškega lutkovnega gledališča in tamkajšnje Hiše otrok z ljubljansko Hišo otrok in Centrom za kreativnost iz Tinqueuxja, francoske različice Hiše otrok, ki jo vodi slovenska pesnica in prevajalka, lutkarica, dramaturginja in režiserka Mateja Bizjak Petit.
"Upam in računam na takšno sodelovanje tudi v prihodnje, saj obogati vse nas, ki sodelujemo v takšnih predstavah."
Med igralci reškega lutkovnega gledališča je tudi Tilen Kožamelj, ki je na ogledu Hiše otrok na začetku tega meseca v krajšem nastopu na zanimiv način predstavil delo igralca. V Reko, kjer je tretje leto, se je zaljubil.
"Počutim se zelo dobro, ljudje so me lepo sprejeli, še posebej pa sem zadovoljen zaradi programa, ki ga pripravljamo v gledališču, saj je v smislu sodobnega evropskega lutkarstva zelo napreden. Srečo imam, da sem vključen v progresivne in uspešne projekte, podprte tudi s številnimi nagradami."
Z ognjem in mečem
Na pobudo tržaških zgodovinarjev je ob 80. obletnici napada na Jugoslavijo na spletu zaživela razstava Z ognjem in mečem, posvečena italijanski okupaciji nekdanje kraljevine. V sodelovanju s številnimi inštituti je nastala obsežna fotografska razstava, s katero želijo širšemu italijanskemu občinstvu predstaviti temno plat nacionalne zgodovine, ki ostaja številnim še vedno nepoznana.
Razstava odpira boleče, zamolčano obdobje italijanske nacionalne zgodovine, ki bi moralo že zdavnaj privreti na dan, menijo njeni pobudniki iz deželnega Inštituta za zgodovino odporništva in sodobnosti Furlanije - Julijske krajine. Zgodovinar in profesor na tržaški univerzi Raoul Pupo v pogovoru s Špelo Lenardič pojasnjuje, da so tragični dogodki iz časa okupacije italijanske vojske v Jugoslaviji zgodovinarjem dobro poznani, ne pa tudi širši italijanski javnosti.
"Ker gre za temno plat nacionalne zgodovine, so jo desetletja raje umikali v pozabo tako v politiki kot na ravni institucij in javnosti. Menimo, da je napočil čas oziroma da je nujno, da se s to preteklostjo spopademo."
Obsežna razstava je razdeljena na deset vsebinskih sklopov, od napada do upora in civilnih vojn, ki jih je spodbudilo razkosanje nekdanje kraljevine Jugoslavije. Posebna poglavja so namenjena fašistični represiji in koncentracijskim taboriščem. Fotografijam in razlagam so tu dodali pričevanja, tako nekdanjih taboriščnikov kot italijanskih vojakov.
"Prednost smo namenoma dali italijanskim pričevalcem, saj nam njihove zgodbe omogočajo, da lažje razumemo logiko fašističnega zatiranja. Nekdanji vojaki nam povedo, kaj so nameravali oziroma kaj so storili. Teh virov ne moremo obtožiti pristranskosti, sami nam predstavijo svoja dejanja."
Poleg fotografij in krajše predstavitve ponuja vsak vsebinski sklop tudi poglobljeno razlago z daljšimi intervjuji več kot 80 zgodovinarjev. Med njimi so tudi slovenski strokovnjaki. Pri pripravi razstave je Narodna in študijska knjižnica iz Trsta sodelovala v dveh vlogah, pove zgodovinar Štefan Čok. Na voljo so dali fotografski arhiv z nekaterimi fotografijami iz obdobja vojne tako z območja Slovenije kot celotne Jugoslavije.
"Poudaril bi, da je bila to priložnost, da bi se dotaknili dogajanja leta 1941 na tej strani rapalske meje. Tako smo opozorili na 80. obletnico drugega tržaškega procesa. Nekaj fotografij je vezanih na Opensko strelišče, na Tomažiča in tovariše.
V Narodni in študijski knjižnici pa so avtorjem razstave pomagali tudi pri povezovanju z drugimi, slovenskimi in hrvaškimi ustanovami. Tako so pri pripravi razstave sodelovali tudi Muzej novejše zgodovine iz Ljubljane in zagrebški Center za soočanje s preteklostjo dokumenta, ki ga vodi rojakinja Vesna Teršelić.
Zanimiva zgodovina gimnazije v Monoštru
Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota je izdala publikacijo, v kateri so zbrane ugotovitve raziskovalnega dela o prvi gimnaziji na območju nekdanje Slovenske krajine, in sicer monoštrski gimnaziji, ki je bila ustanovljena leta 1893. Klaudija Sedar, avtorica knjige z naslovom Gimnazija v Monoštru in njen pomen za Slovence v Slovenski krajini, je Silvi Eöry pojasnila, da se je te teme lotila zato, ker o tej gimnaziji ni bilo veliko znano.
"Vloga, ki jo je imela ta gimnazija, je bila slabo raziskana in ovrednotena."
Prekmurci in Porabci so do leta 1920 živeli v skupni pokrajini. Od 18. stoletja po prevodu iz madžarščine poimenovani Slovenska okroglina, nato pa Slovenska krajina.
V publikaciji je predstavljena gimnazija v Monoštru od ustanovitve leta 1893 do leta 1948, ko se v Porabju začne narodnostno-kulturni molk. Do leta 1919, ko se je odprla gimnazija v Murski Soboti, je bila to najpomembnejša izobraževalna ustanova za dijake iz Prekmurja in Porabja.
"Gimnazijo v Monoštru so obiskovali dijaki različnih narodnosti. Največ jih je bilo madžarske in nato nemške narodnosti. Obiskovali pa so jo tudi dijaki Slovenske krajine, kar dokazujejo in potrjujejo šolski letopisi, ki so mi jih pokazali na gimnaziji."
V letih od 1893 do 1919 je tako znanje na monoštrski gimnaziji nabiralo vsaj sto dijakov s slovenskim maternim jezikom, do leta 1948 pa še vsaj 200.
"Zanimivo je, da se je njihovo število tudi po ustanovitvi gimnazije s slovenskim učnim jezikom v Murski Soboti povečevalo."
Podatki o vpisanih učencih med drugim kažejo, da so številni gimnazijo obiskovali leto ali dve in ne vseh osem let, kolikor je trajalo šolanje, zato se njihovo število spreminja, dodaja Klaudija Sedar.
Poleg rednih dijakov so gimnazijo obiskovali tudi izredni, ki so se šolali doma in so opravljali le izpite. To je veljalo tudi za dekleta, ki so se lahko rednemu pouku pridružila v letu 1913/14. Leta 1945 pa so zasebno izobraževanje za dekleta ukinili.
"Gimnazija je bila dobro organizirana, s poudarkom na učenju jezikov, in njen pomen za dijake iz Slovenske krajine zagotovo ni zanemarljiv. Dijaki so dobili celostno znanje s humanističnim poudarkom, pomembnim za nadaljnje izobraževanje in življenje. Prav ta preplet večkulturnega, večjezičnega, večetničnega učnega okolja je bil izvrstna podlaga za razvoj medkulturne družbe."
V letih do 1906 do 1948 je na monoštrski gimnaziji maturiralo 187 slovenskih dijakov, od tega 153 z območja današnjega Porabja, največ iz Monoštra, 34 pa s Prekmurja, največ iz Murske Sobote.
Več v oddaji. Prisluhnite!
