Gregor Božič o tem, kako z delčkom filma lahko podoživimo moment, ki pove več kot filozofski traktat ali ezoterična misel
Režiser Gregor Božič, ki odkriva živost praspomina v krajih, skoraj pozabljenih in odrinjenih od sodobnega sveta, s svojimi filmi poetično fotografira intimo prostora, ki so ga pred njim naslikale že stoletne pripovedi in zgodbe. Zelo natanko jim zna prisluhniti, saj želi, da so odraz resnične podobe krajine in ljudi ter prizemljene v dejanskem življenju. Tam, kjer pušča govorico čudno mračne preteklosti, je namreč slišati glasove dreves, zvoke iz temnih gozdov, zadržano in doživeto pripoved ljudi, ki objame tako lepoto kot tesnobno obskurnost neizpovedanega. Marsikomu se je vtisnil v spomin film, ki ga je režiral, Zgodbe iz kostanjevih gozdov, s katerim je zelo uspešno prepotoval številne festivale, bil skupaj z avtorsko ekipo in drugimi ustvarjalci filma izdatno nagrajen na domačem filmskem festivalu in izbran kot slovenski kandidat za mednarodnega oskarja. O tem, kaj novega ustvarja v tem meditativnem zimskem času, se je z njim pogovarjala Magda Tušar.
