naPOTki

"Imamo vse, kar imajo veliki!"

Ribnica na Pohorju je sicer majhna občina, a je pravi turistični biser

DSCF9664
foto: Špela Šebenik

Majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero sem pustila za poletni obisk, moj prvi postanek je bilo središče kraja Ribnica na Pohorju, ki mi ga je pokazal predsednik tamkajšnjega turističnega društva Danilo Petrun: dva majhna trga, cerkev sv. Janeza in poslopje, v katerem je gledališki in filmski igralec Stane Sever zadnjič nastopil na odrskih deskah. Pogled navzgor pa že razkriva smučišče, ki leži čisto blizu kraja. Apartmajsko naselje s 450 posteljami je bilo zaprto, smučišče z dvema žičnicama in s tremi progami prazno. Smuka je bila, ko je bilo to dovoljeno, odprta med konci tedna, vendar bo zaradi obveznih testov in celo prepovedi obratovanja žičnic letošnja sezona slaba. Vodja smučišča Iztok Helbel je nad tem zelo razočaran.

"Lansko leto smo prepeljali 22.000 smučarjev, letos pa bomo morali biti zelo zadovoljni, če jih bomo prepeljali tisoč, če bo šlo še tako naprej." 

Smučanje, tek na smučeh, pohod na zelo priljubljeno Ribniško kočo in Ribniško jezero, kjer lahko uživamo v naravi, miru in lepih razgledih, na prvo januarsko sredo niso prišli v poštev, ostala mi je "le" vožnja s teptalnim strojem – smučišče je treba namreč neprestano urejati. In ta je bila za nekoga, ki se je prvič peljal s tem glasnim vozilom, pravo adrenalinsko doživetje!

Drugačna, tiha, domača, pristna in butična pa je bila izkušnja na obisku Kmetije tete Lene. Tudi kmetija, kjer je vedno živahno, saj sprejemajo dnevne obiskovalce, kupce svojih izdelkov, tiste, ki iščejo prenočišča v apartmaju ali kampu, ima v tem posebnem obdobju zaprta vrata. Meni jih je odprla Urša Šantl Urh, ki se je na kmetijo primožila. Obiskovalce po navadi sprejme v oblačilih, kakršne je nosila teta Lena, teta moževega dedka, po kateri so kmetiji dali ime. Pri njej se razvije tudi debata o poimenovanju domačinov in o kulinariki. Najbolj tipična potica iz teh krajev ni potratna potica, ki je na mizi pred nami, prav tako ne, čeprav po njej tudi velikokrat zadiši, orehova potica, temveč potica iz suhih krhljev hrušk ali jabolk, pove Danilo Petrun.

Pa že zanimivost glede geografskega poimenovanja. Kako si tu pravijo domačini? Niso ne Korošci ne Štajerci (regijska meje se je pred kratkim spremenila), pove Urša:

"Ti trmasti, pridni, delovni, trdi Pohorci hočejo biti Pohorci!"

Danilo Petrun ji potrdi:

"Absolutno sem 'Pohorc'! Pohorec ima jedro oreha: oreh je zelo trd, ampak v sredini ima sladko, medeno sredico, in to je pohorska sredica!"