Nedeljska reportaža

Celjsko obzidje

Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih

1
Veduta Celja – kopija upodobitve iz 17. stoletja, neznani avtor.
foto: Arhiv PMC-Pokrajinski muzej Celje.

Začetki

Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v času antike, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno od štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina na južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo relativno malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki je tu živelo pred prihodom Rimljanov.

Najnovejše

Knjiga o rimski Celei

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

 

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

 

Pomen

O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da so imeli prebivalci pravico do kovanja lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovljene province Norik podelili petim naseljem mestne pravice in med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži.

Sogovorniki

Od leve proti desni: dr. Jure Krajšek, dr. Maja Bausovac, mag. Damir Žerič

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

V antiki

Mesto Celeia je imelo status municipija, se pravi avtonomnega mesta, v katerem je bila večina prebivalstva, vključno z mestno elito, ki je upravljala in vodila mesto, avtohtonega izvora, to so bili tavriški Kelti. Sčasoma so se v mesto priseljevali tudi ljudje z območja tedanje Italije. Najprej so bili to najbrž trgovci, pozneje pa tudi vojaki in uradniki. Od tretjega stoletja našega štetja pa je opazna zelo močna naselitev prebivalcev iz vzhodnega dela rimskega cesarstva, nam je med drugim povedal dr. Jure Krajšek višji kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.

Antični kip ženske, najverjetneje pripadnice cesarske družine,

foto: Milan Trobič

 

Mesto, ki nikoli ne ugasne

Ime Celeia ali tudi Keleia je po vsej verjetnosti nastalo že v obdobju pred Kelti, zanimivo pa je, da se je to ime ohranilo vse do danes, kar med drugim kaže na neprekinjeno poselitev območja. Tu gre za naselje, ki nikoli ne ugasne, čeprav se intenzivnost poselitve skozi čas spreminja. Mesto Celeia je svoj največji obseg doseglo sredi drugega stoletja našega štetja, okrog leta 160. Takrat je obsegalo več kot 70 ha površine, ko naj bi v mestu živelo celo do 15.000 prebivalcev. To pomeni, da je bilo drugo največje rimsko mesto na naših tleh.

Načrt razstavišča- Mesto pod mestom

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

 

Fotografiji:  V razstavišču Mesto pod mestom so vidni ostanki rimske ceste, Arhiv Pokrajinski muzej Celje

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

 

Bogate najdbe

Celje ima zelo dolgo tradicijo, zato ni čudno, da v mestu povsod najdejo ostaline preteklosti. Tako je bilo tudi, ko so v letih 2012 in 2013 začeli obnavljati mestno jedro. Arheologi so se tega projekta zelo razveselili, saj je bil del območja že od srednjega veka dalje nepozidan in dejansko so na Glavnem trgu 40 centimetrov pod današnjo hodno površino odkrili čudovite ostanke poznorimske Celeie. Odkrili so zidove bogatih hiš, ceste in mozaike, enega teh je mogoče videti v prostorih Turistično informacijskega centra, pove dr. Maja Bausovac, višja kustosinja na oddelku za arheologijo v Pokrajinskem muzeju Celje.

Mozaik v TIC Celje

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

Keltski srebrniki iz struge Savinje pri Bregu v Celju, Arhiv PMC

foto: Nina Sovdat

Miška je nekoč krasila bronasto oljenko, Arhiv Pokrajinskega muzeja

foto: Nina Sovdat

Ročaj bronaste oljenke v obliki konjske glave je bil najden pri zadnjih raziskavah na Glavnem trgu v Celju, Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje

foto: Nina Sovdat

Noga bronastega kipa odkrita pri arheoloških raziskavah na Muzejskem trgu, Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje

foto: Nina Sovdat

Mozaik, odkrit pri arheoloških raziskavah Turška mačka, je trenutno razstavljen v lapidariju Pokrajinskega muzeja Celje, Arhiv Pokrajinskega muzeja Celje

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

 

Srednjeveško obzidje

Celjska srednjeveška mestna vrata so del nekdanjega obzidja, ki je bil nujen del srednjeveškega mesta. To je bil prvi vidni stik obiskovalca z mestom. Nastanek obzidja je bil tesno povezan z grofi in knezi Celjskimi, ko je bila njihova moč na vrhuncu.

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

 

Pogled na Celje, Johannes Hotzel

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

Vrhunec moči pa je bil v obdobju, ko je Celje dobilo mestne pravice leta 1451, nam je povedal mag. Damir Žerič, višji kustos na oddelku za zgodovino v Pokrajinskem muzeju Celje.

Knjiga o Celju

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

Ljubljanska vrata

Ljubljanska cesta v Celju predstavlja danes glavno zahodno mestno vpadnico. V času antične Celeie je bil glavni vhod v mesto z zahoda speljan nekoliko južneje. Ostanke starodavne rimske ceste z mestnimi vrati si lahko obiskovalci ogledajo v arheološkem razstavišču Celeia – mesto pod mestom. V srednjem veku je na tem mestu zrasel mogočni Knežji dvor, zato so morali zgraditi novo cesto in vhod v mesto speljati približno 100 metrov severneje. Po izgradnji obzidja so na zahodni vstopni točki zgradili 𝗟𝗷𝘂𝗯𝗹𝗷𝗮𝗻𝘀𝗸𝗮 𝗮𝗹𝗶 𝗭𝗴𝗼𝗿𝗻𝗷𝗮 𝘃𝗿𝗮𝘁𝗮, ki so bila podobno kot Graška opremljena s stražarnico in mitnico. Ob podiranju obzidja so prva padla prav Ljubljanska vrata, ki so jih odstranili leta 1775 oziroma 1776. Mitnica je bila porušena leta 1939, ob začetku graditve poslopja Pokojninskega zavoda.

Pogled na Ljubljansko cesto, kjer so nekoč stala Ljubljanska vrata, Arhiv PMC

foto: Bojan Plevčak

Grbovna plošča z letnico 1540 je označevala čas izgradnje barbakana s katerim so utrdili Ljubljanska vrata, Plošča je vzidana na stavbi ob parkirišču Turška mačka. Arhiv PMC

foto: Nataša Žmaher

Graška vrata
Ob prenovi mestnega jedra in spremljajočih arheoloških raziskavah leta 2012, so bili 𝐧𝐚 𝐬𝐞𝐯𝐞𝐫𝐧𝐞𝐦 𝐝𝐞𝐥𝐮 𝐒𝐭𝐚𝐧𝐞𝐭𝐨𝐯𝐞 𝐮𝐥𝐢𝐜𝐞 (𝐩𝐫𝐞𝐝 𝐋𝐞𝐤𝐚𝐫𝐧𝐨), na globini 0,7 m pod današnjim tlakom, delno odkriti temelji severne in južne stranice Graških vrat.
Na obstoj nekdanjega vhodnega stolpa, poleg lokacije, usmeritve in načina graditve, kaže tudi debelina njegovih stranic, ki je pri južni stranici znašala 1,5, pri severni pa kar 1,9 m.

Ostanki zidov Graškega stolpa v Stanetovi ulici, Arhiv PMC

foto: Nina Sovdat

𝐒𝐞𝐯𝐞𝐫𝐧𝐚 𝐚𝐥𝐢 𝐆𝐫𝐚𝐬̌𝐤𝐚 𝐯𝐫𝐚𝐭𝐚, ki 𝐬𝐨 𝐛𝐢𝐥𝐚 𝐧𝐚𝐣𝐛𝐨𝐥𝐣 𝐮𝐭𝐫𝐣𝐞𝐧𝐚 𝐨𝐝 𝐯𝐬𝐞𝐡 𝐦𝐞𝐬𝐭𝐧𝐢𝐡 𝐯𝐫𝐚𝐭, se omenjajo že leta 1478. Cesta, ki je iz smeri Gradca vodila proti Celju, se je v severnem predmestju zožila, zavila desno in mimo dveh stražarnic vstopila v mesto. Pred vrati je bil na zunanji strani obrambnega jarka utrjen okop, na katerem je stala mitnica. V 16. stoletju so Graška vrata utrdili z barbakanom, mogočno utrdbo, ki je varovala vhod, kar je lepo razvidno iz starih upodobitev. Ostanki strukture, ki jo lahko interpretiramo kot barbakan, so bili odkriti pri arheoloških raziskavah v letih 2013 in 2014 na stičišču Stanetove, Cankarjeve in Vodnikove ulice. Nanj so bili naslonjeni mlajši zidovi, ki pripadajo naknadno prizidanim spremljevalnim objektom.

Ostanki barbakana odkriti pri arheoloških raziskavah na Vodnikovi ulici, Arhiv PMC

foto: Nina Sovdat

Celjsko srednjeveško obzidje je bilo kataloški primer graditve obzidij v evropskih mestih, ki so si bila podobna. Mag. Damir Žerič nam je povedal, da je bilo celjsko obzidje v temeljih široko do dva metra in se je proti vrhu ožilo. Zavarovano je bilo s strelnimi linami in obrambnim hodnikom.

Savinjska vrata

Savinjska vrata so imela pomembno obrambne in reprezentančno vlogo, saj so varovala vhod v Celje iz smeri Laškega.

Vodna vrata ali Savinjska vrata, neznani avtor; Posneto po Stopar, Ivan: Stare celjske upodobitve, Kulturna skupnost občine Celje, 1980.

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

Nad vrati je bila nekoč vzidana znamenita kamnita plošča z letnico 1466 ter z napisom F.I. in znamenitim rekom A.E.I.O.U. (Austriae est imperare orbi universo – Avstrija je poklicana vladati vsemu svetu oz. Austria erit in orbe ultime – Avstrija bo zadnja na svetu). Ta grbovna plošča prikazuje relief z dvoglavim orlom cesarja Friderika III. iz leta 1466. Pod krili cesarskega orla sta združena celjski in habsburški grb.

Grbovna plošča, 1466, peščenjak, originalna poslikava, južna mestna vrata, Slomškov trg Celje, Arhiv PMC,

foto: Matija Golner

Po rušenju vrat leta 1851 so ploščo vzidali v poslopje nasproti nekdanje Bergerjeve gostilne, kjer še danes označuje lokacijo nekdanjih Savinjskih vrat.
Kopija plošče pa je na ogled tudi na razstavi Grofje Celjski v Knežjem dvoru.

Kopije grbovne plošče je na ogled tudi na razstavi Grofje Celjski v Knežjem dvoru, Arhiv PMC

foto: Matjaž Jambriško

 

Gledališki stolp

Mestno obzidje, visoko okoli 6 m, je imelo štiri vogalne stolpe, med katerimi je bil 𝐬𝐞𝐯𝐞𝐫𝐨𝐳𝐚𝐡𝐨𝐝𝐧𝐢 (𝐆𝐥𝐞𝐝𝐚𝐥𝐢𝐬̌𝐤𝐢) 𝐧𝐚𝐣𝐦𝐨𝐠𝐨𝐜̌𝐧𝐞𝐣𝐬̌𝐢.
Ta del mesta je bil namreč zaradi ravnine najbolj izpostavljen, zato je bil tukajšnji stolp največji in najvišji. V stolpu je delovala tudi mestna ječa z mučilnico, kjer je svoje naloge izvajal rabelj, ki je sicer živel v bližnji hiši. Ko so po požarni obnovi leta 1687 ob obzidju začele nastajati ulice, je Spodnji grad in mestno ječo povezovala Rabljeva ulica, pozneje imenovana Gledališka. V 19. stoletju je severozahodni stolp postal sestavni sel novozgrajene stavbe celjskega gledališča. Stolp je sicer že od leta 1825 služil potujočim igralskim družinam. 𝐿𝑒𝑡𝑎 1849 𝑠𝑜 𝑣 𝑛𝑗𝑒𝑔𝑜𝑣𝑖 𝑛𝑜𝑡𝑟𝑎𝑛𝑗𝑜𝑠𝑡𝑖 𝑜𝑑𝑖𝑔𝑟𝑎𝑙𝑖 𝐿𝑖𝑛ℎ𝑎𝑟𝑡𝑜𝑣𝑜 Ž𝑢𝑝𝑎𝑛𝑜𝑣𝑜 𝑀𝑖𝑐𝑘𝑜, 𝑘𝑎𝑟 𝑗𝑒 𝑏𝑖𝑙𝑎 𝑠𝑝𝑙𝑜ℎ 𝑝𝑟𝑣𝑎 𝑖𝑔𝑟𝑎 𝑣 𝑠𝑙𝑜𝑣𝑒𝑛𝑠𝑘𝑒𝑚 𝑗𝑒𝑧𝑖𝑘𝑢, 𝑢𝑝𝑟𝑖𝑧𝑜𝑟𝑗𝑒𝑛𝑎 𝑣 𝑝𝑟𝑜𝑠𝑡𝑜𝑟𝑖ℎ 𝑑𝑎𝑛𝑎𝑠̌𝑛𝑗𝑒𝑔𝑎 𝑐𝑒𝑙𝑗𝑠𝑘𝑒𝑔𝑎 𝑔𝑙𝑒𝑑𝑎𝑙𝑖𝑠̌𝑐̌𝑎.

Hranilnica na Titovem trgu, Gledališče in Stigerjeva vila; 1890, perorisba, sign.: monogram AK in A. Kasimir 1890; napisi: Sparcase-Gebäude, Theater, Villa Stieger, Arhiv PMC

Mestno gledališče, Celje, ČB razglednica, original, odposlano 1934, Arhiv PMC

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

Pogled na Gledališki stolp in Slovensko Ljudsko Gledališče Celje, Arhiv PMC

foto: Bojan Plevčak

 

Za prikaz vsebine morate omogočiti vtičnike za družabna omrežja (Twitter, Facebook, Instagram, YouTube...), ki uporabljajo piškotke za sledenje uporabnikom.

S pritiskom na "v redu" se strinjate z uporabo piškotkov! Več o piškotkih

Vodni stolp

𝐕𝐨𝐝𝐧𝐢 𝐬𝐭𝐨𝐥𝐩 je bil nekoč pomemben del srednjeveškega obzidja in je s svojo pozicijo obvladoval jugovzhodni del Celja. Vodni stolp ni edini mestni stolp, ki se je ohranil do danes, vsekakor pa predstavlja enega izmed najbolj slikovitih ostankov mogočne srednjeveške fortifikacije. Stolp je preživel številne vojne in naravne katastrofe, med slednjimi so bile zlasti poplave še posebej uničujoče.

Vodni stolp, August Seebacher, barvna jedkanica

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

𝐒𝐩𝐨𝐦𝐢𝐧 𝐧𝐚 𝐞𝐧𝐨 𝐢𝐳𝐦𝐞𝐝 𝐩𝐨𝐯𝐨𝐝𝐞𝐧𝐣 je na Vodnem stolpu obeležen z vzidanim kamnom in napisom:
»𝐼𝑚 𝐽𝑎𝑟 1672 𝑑𝑒𝑛 25. 𝑆𝑒𝑝𝑡𝑒𝑚𝑏. 𝑤𝑎𝑟 𝑑𝑎𝑠 𝑊𝑎𝑠𝑠𝑒𝑟 𝑠𝑜 𝑔𝑟𝑜𝑠 𝑑𝑎𝑠 𝑒𝑠 𝑝𝑖𝑠 𝑎𝑛ℎ𝑒𝑟𝑜 𝑙𝑎𝑛𝑔𝑡 𝑤𝑜 𝑑𝑒𝑟 𝐹𝑖𝑛𝑔𝑒𝑟 𝑤𝑒𝑖𝑠𝑡«
(25. septembra 1672 je segala voda tako visoko, kakor kaže prst.).
Voda je takrat ne prvič in ne zadnjič zalila mestne ulice in trge, posledice ujme pa so Celjani še dolgo čutili.

Vzidana plošča na Vodnem stolpu z napisom: »Im Jar 1672 den 25. Septemb. war das Wasser so gros das es pis anhero langt wo der Finger weist« (25. septembra 1672 je segala voda tako visoko, kakor kaže prst) Arhiv PMC

foto: Nataša Žmaher

Primestni dvorec

Ob izkopu arheoloških sond na območju kareja 9 leta 2016 so bili poleg antičnih ostankov odkriti tudi predmeti in strukture iz srednjeveškega obdobja. V eni izmed sond so namreč na globini enega metra naleteli na masiven zid, ki je bil ohranjen do višine 35 cm, iz vzhodne strani pa se je nanj naslanjal kompakten maltni estrih. Poleg posameznih srednjeveških najdb je na estrihu ležala tanka plast – verjetno posledica uničenja oz. požiga objekta. Analiza žganine je pokazala datacijo v 15. stoletje.

Terenska fotografija: Ostanki srednjeveških zidov in estriha v Sondi 6, Arhiv PMC

foto: Nina Sovdat

Po vsej verjetnosti gre za ostanke dvorca, ki se kot Turen v virih omenja že leta 1387. Tega leta sta brata Grasel prodala stolp grofom Celjskim, ki so stolp prezidali in povečali. Celjska kronika poroča, da je bil ta dvorec "𝑙𝑒𝑝𝑜 𝑖𝑛 𝑘𝑛𝑒𝑧̌𝑗𝑒 𝑧𝑖𝑑𝑎𝑛 𝑡𝑒𝑟 𝑜𝑙𝑒𝑝𝑠̌𝑎𝑛 𝑧 𝑣𝑒𝑙𝑖𝑘𝑜 𝑝𝑟𝑖𝑗𝑒𝑡𝑛𝑖𝑚𝑖 𝑠𝑎𝑑𝑜𝑣𝑛𝑗𝑎𝑘𝑖 𝑖𝑛 𝑣 𝑛𝑗𝑒𝑚 𝑠𝑜 𝑐𝑒𝑙𝑗𝑠𝑘𝑖 𝑔𝑟𝑜𝑓𝑗𝑒 𝑟𝑎𝑗𝑠̌𝑖 𝑝𝑟𝑒𝑏𝑖𝑣𝑎𝑙𝑖, 𝑘𝑎𝑑𝑎𝑟 𝑠𝑜 𝑏𝑖𝑙𝑖 𝑣 𝐶𝑒𝑙𝑗𝑢, 𝑘𝑎𝑘𝑜𝑟 𝑝𝑎 𝑣 𝑣𝑒𝑙𝑖𝑘𝑒𝑚 𝑔𝑟𝑎𝑑𝑢, 𝑘𝑖 𝑠𝑡𝑜𝑗𝑖 𝑣 𝑚𝑒𝑠𝑡𝑢". V bojih za dediščino Celjskih grofov ga je leta 1457 do temeljev porušil Jan Vitovec. Od njega je ostala zgolj kapela oz. cerkev sv. Andreja, o kateri piše že Paolo Santonino v svojem popotnem dnevniku iz leta 1487 in ki je bila leta 1957 dokončno prezidana v stanovanjsko poslopje.

Cerkev sv. Andreja na upodobitvi Johannesa Hötzla iz leta 1750, Arhiv PMC.

foto: Arhiv Pokrajinski muzej Celje

Cerkev sv. Andreja s konca 19. stoletja. Posneto po V hiši mojega očeta je mnogo bivališč (o porušenih celjskih cerkvah), Original hrani Zgodovinski arhiv Celje.

foto: Zgodovinski arhiv Celje

 

 

Foto utrinki