Tudi danes se bomo v Kiksu družili z vejicami in doc. dr. Tino Lengar Verovnik, predavateljico na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavko Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pretekli teden smo govorili o tem, na kakšna pravila se opreti, ko vejicam iščemo pravo mesto v besedilu. Danes pa o nekaterih najpogostejših napakah, ki jih delamo. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Na najpogostejše napake pri zapisu vejic opozarja doc. dr. Tina Lengar Verovnik
Vejica je najbolj uporabljano ločilo in zato ni nič čudnega, da se tudi relativno pogosto znajde na napačnem mestu. Pa pojdimo kar po vrsti – od napake do napake. Sogovornica doc. dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, najprej poudarja, da na vejice pozabljamo ob polstavčnih prilastkih:
"To so besedne zveze z deležniki na -n ali -t, redkeje na -č, ki sledijo samostalnikom ali samostalniškim zvezam. Nekaj primerov: "Letalo, namenjeno v Čile" ali "Dopis, prejet po elektronski pošti". Namenjeno in prejet sta v tem primeru deležnika."
Na vejice pozabljamo tudi, ko se poved začne z odvisnikom. Nadalje ko gre za t. i. ki stavke:
"Pripovedovala je o knjigah, ki jih bere, in o načrtih za prihodnost.
Tudi s premim govorom imamo težave. In s pisanjem alinej:
"Tam se lahko pojavi vejica na koncu posamezne vrstice, a ne nujno. Če gre za skladenjsko preproste alineje, samo beseda ali dve, na koncu vrstic ne bomo zapisali nobenega ločila. Če je vrstica skladenjsko nezapletena – neka besedna zveza, nezapletena poved –, je na koncu običajno vejica. Če je poved bolj zapletena ali že sama vsebuje kakšne vejice, bomo na koncu najbolj običajno uporabili podpičje."
