Gospa Kristina Bajec pravi, da je univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva, ki rada bere in piše. Poklic ji je bil takorekoč položen v zibel. Že od njenega otroštva so bili v ožji in širši družini zelo povezani in še danes si radi pomagajo in stopijo skupaj. Zakaj pa se rada spomni tudi počitnic v Bohinju, boste izvedeli v pogovoru Lucije Fatur z gospo Kristino Bajec.
Gospa Kristina Bajec kljub težkim preizkušnjam ostaja optimistka in dobre volje
Gospa Kristina Bajec pravi, da je univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva, ki rada bere in piše. Poklic ji je bil takorekoč položen v zibel. Že od njenega otroštva so bili v ožji in širši družini zelo povezani in še danes si radi pomagajo in stopijo skupaj. Zakaj pa se rada spominja tudi počitnic v Bohinju, boste izvedeli v tokratni oddaji.
Gospa Kristina je poleti sodelovala na natečaju Zgodbe mojega kraja Mestne knjižnice v Ljubljani, tema je bila Kako smo nekoč preživljali počitnice. Njena zgodba z naslovom Počitnice v Bohinju se je uvrstila med prvih deset.
Tega sem bila res vesela! Rada pišem. Ta zgodba je zgodba mojega otroštva, ko smo preživljali počitnice v Bohinju s sestričnami in bratranci. Zelo smo se povezali in ta povezanost nas spremlja že vse življenje. Pomagamo si, stojimo si ob strani, v vseh teh letih se je marsikaj zgodilo in vedno smo takoj stopili skupaj.
V pogovoru seveda ne moremo mimo časa epidemije, v katerem smo se znašli.
Ni lahko, res ne. Čuvamo se, imam dva majhna vnuka. Mislim, da so poleti nekateri stvari vzeli premalo resno, izgledalo je že vse normalno. Pa ni bilo, sama sem nosila masko, ampak če sem koga opozorila, me je marsikdo samo debelo gledal.
Pred 25-imi leti je zbolela za rakom in s to svojo izkušnjo zdaj rada pomaga drugim ženskam v Društvu onkoloških bolnikov.
