Budilka zvoni, zaspano se skobacamo iz postelje … napol v snu in še v temi odtavamo v smeri kopalnice in potem …. “AUuuuuUU!” naš prst na nogi doživi bližnje srečanje z robom postelje, omare ali kakšnega drugega predmeta, ki se je postavil po robu naši jutranji rutini in ne-bolečini. Kaj se dogaja v naših možganih, ko boli, smo v naših oddajah že raziskovali, tokrat pa se bomo ustavili pri tistem “Auuuuuuu!”Zakaj bolečino “ozvočimo”, vokaliziramo in – ali nam to kaj pomaga? Kako je pri akutni in kronični bolečini? Pri mlajših in starejših? Je podobno s solzami? Z odgovori nam bo pomagala doktorica Helena Jamnik z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Republike Slovenije – Soča. Pripravlja: Mojca Delač.
Bolečina in vokalizacija: Tudi preklinjanje kot analgetik deluje le začasno
Budilka zvoni, zaspano se skobacamo iz postelje … napol v snu in še v temi odtavamo proti kopalnici in potem …. AUuuuuUU! Naš prst na nogi doživi bližnje srečanje z robom postelje, omare ali kakšnega drugega predmeta, ki se je postavil po robu naši jutranji rutini in ne-bolečini. Kaj se dogaja v naših možganih, ko boli, smo v naših oddajah že raziskovali, tokrat pa se bomo ustavili pri tistem Auuuuuuu! Zakaj bolečino ozvočimo, vokaliziramo in ali nam to kaj pomaga? Kako je pri akutni in kronični bolečini? Pri mlajših in starejših? Je podobno s solzami? Z odgovori nam pri tem pomaga doktorica Helena Jamnik z URI Soča.
V primeru akutne bolečine, ko se srečamo z nekim nenadnim, nepričakovanim dražljajem, po večini pri vseh nas to pomaga obvladovati bolečino.
To vedenje se socialno oblikuje skozi čas. Jok je, pripoveduje sogovornica, drug način, nastaja kot izraz nekega stanja in ne kot vedenjski odziv na bolečino, služi pa predvsem kot olajšanje čustvenega odziva na neko ogrožajočo izkušnjo.
Vokalizacija pomeni, da se iz stanja pasivnosti, nemoči premaknemo v stanje aktivnosti in večje moči.
