Berlejbej je novi album in ime istoimenske zasedbe, ki jo vodi kitarist Tobija Hudnik. Dvanajst pesmi, ki jih je Tobija ustvaril v najstniškem zanosu, po zaslugi njegovih prijateljev, izvrstnih mladih glasbenikov, oživi na zvočno razgibani kantavtorski plošči in nam pred očmi pričara skrivnostni naivni svet prvih ljubezni, v katerem ni nič nemogoče.
Spontana najstniška kantavtorska izpoved
Berlejbej je novi album in ime istoimenske zasedbe, ki jo vodi kitarist Tobija Hudnik. Dvanajst pesmi, ki jih je Tobija ustvaril pred nekaj leti, v najstniškem zanosu, po zaslugi njegovih prijateljev, izvrstnih mladih glasbenikov, oživi na zvočno razgibani kantavtorski plošči in nam pred očmi pričara skrivnostni naivni svet prvih ljubezni, v katerem ni nič nemogoče.
»Jaz sem celo življenje poslušal klasično glasbo, potem sem šel na konzervatorij študirat jazz kitaro. In pri šestnajstih letih so pač ti teksti z neko staro akustično kitaro privreli iz mene. Nisem imel kontrole nad tem, v kateri predalček bi jih dal, kaj bi s tem počel – sem pa imel ljudi okrog sebe, s katerimi še vedno rad sodelujem, ki so me pa znali podpreti. Tako da pravzaprav dandanes težko rečem, da razumem te komade … Seveda so mi všeč, ampak všeč so mi na nekem brezosebnem nivoju, skoraj kot da bi jih napisal nekdo drug. Torej ne jaz, tukaj, zdaj, kjer sem, kjer se ukvarjam z drugačno glasbo, kjer delam drugačne projekte, kjer konec koncev živim v drugačnem območju …«
Pesmi šestnajstletnika bi lahko zvenele amatersko, skupina Berlejbej se tej pasti izogne po zaslugi odličnih mladih glasbenikov – poleg avtorja na plošči zaigrajo še violinist Oskar Longyka, kontrabasist Janez Krevel, bobnar Matjaž Skaza in pianist Miha Gantar.
Pesmi na plošči se ukvarjajo s tematiko ljubezni, pri čemer poiščejo vzporednico tudi z zgodovinskimi zgledi, kot so pesmi Lorda Byrona in Franeta Milčinskega Ježka, v nekaterih pesmih pa skozi aranžmaje zazveni tudi tradicija slovenskega ljudskega petja.
»Pri tem projektu sem imel največ naivnosti v vseh svojih projektih do zdaj, največ neke spontanosti, kakšni bi rekli, največ neke iskrenosti. Težko je reči, ampak definitivno pa največ neke presežne energije …«
