V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
2. del pogovora z legendarno slovensko pevko
V Pesmi v žepu nas je v svojem ustvarjalnem ateljeju sprejela legendarna slovenska pevka Neca Falk. Konec pomladi je dopolnila 70 let, njeno delo pa so zaznamovala številna sodelovanja, zaradi katerih je njen ustvarjalni opus izredno pisan: od popevk iz sedemdesetih let, rokovskih pesmi iz osemdesetih do kantavtorske ustvarjalnosti od sredine devetdesetih, seveda pa ne smemo pozabiti na mačka Murija, ki jo zvesto spremlja že skoraj štiri desetletja. Tokrat poslušamo drugi del pogovora.
V dobrih petdesetih letih svojega dosedanjega ustvarjanja je Neca Falk posegla na različna glasbena področja, največkrat kot vokalistka, v devetdesetih letih pa tudi kot avtorica – s kantavtorskim albumom Portreti leta 1996 in nato z uglasbitvijo poezije Kajetana Koviča z albumom Življenja krog štiri leta pozneje. Še prej pa je verjetno najbolj šokiral njen preobrat v rokerske vode, ki ga je leta 1980 zapečatila z albumom Najjači Ostaju, leto pozneje pa s ploščo Nervozna, na kateri so se znašle tudi »Banane«.
»Ja, seveda, takrat je bil to en precedens, ker tako divje in čisto druga zgodba, ko je bilo vse lepo umirjeno in urejeno, pride ena taka malodane vulgarna pesem – v bistvu pa je šlo tu samo zgolj za to, da si človek da duška in da pač podpreš tisti tekst, ki si ga je vsak potem razlagal, kakor si je želel. In pa seveda ostrina je, ki je ne vem, če je že dosegljiva. Ta pesem je pač taka, da se je ne more ravno vsak lotiti, tako kot se ne more vsak lotiti Janis Joplin. To so pač take izjeme, ki ostanejo vedno "in" ali pa so vedno aktualne, tudi če imajo že sto let.«
V sredini devetdesetih let so prvič zazvenele tudi njene avtorske pesmi:
»Kar se pa mojega ustvarjanja tiče, pa me je prijelo, da bi tudi jaz morala nekaj glasbenega iztisniti iz sebe. Tako da prva plošča Portreti je bila ful lepo opremljena z aranžerji kot Jani Golob in sami mojstri. In mi je zelo ljuba. Pesmi so kratke, lahko rečem, da so res miniaturke, ampak imajo eno lepo pripoved in vsebino.«
Njena najnovejša plošča Od daleč (2014) prinaša pesmi, ki jih je zanjo ustvaril kantavtor Boštjan Narat. Še prej pa sta Necine akustične zgodbe zaznamovali kitari Primoža Grašiča in Jerka Novaka.
»Z Jerkom sva tudi igrala kakšno mojo glasbo – oziroma ne mojo, glasbo za odrasle, jaz tega nikoli ne ločujem, za odrasle in za otroke … In sva tudi koncertirala, nekaj finih koncertov sva imela, tudi na Izštekanih recimo sva predelala pesmi, ki so bile na Slovenski popevki. Tako da tu sva se kar družila in se druživa še zmeraj.«
»Vsako obdobje je imelo eno fino noto, seveda – rokerska je bila perfektna, potem tudi te akustične so super. Še vedno to z veseljem počnem, ne vem, kako dolgo še – ampak dokler bodo odrasli otroci prihajali na Mačka Murija, verjetno še malo … Nekateri imajo eno svojo maniro, kot se reče tudi v slikarstvu, da ustvarjajo nenehno ene in iste stvari, da so znani po njih. Zdaj pa, če preskočiš ovire, te in one, delaš lahko vse drugo in predvsem pa te veseli, da se malo igraš. Ker ne razumejo, marsikdo misli, pa kako je bilo lepo takrat, ko so bile popevkice pa to – ja seveda je bilo lepo, vsako obdobje je bilo lepo, ampak eni pač malo odrastemo pa delamo naprej … Samo nazaj ne gledati. Ne, prej bi me zamikalo, da še kaj nemarnega naredim. Ampak glej, to ima človek pred očmi, če se zgodi, se zgodi, če ne pa – saj smo lepo pospravili vse za sabo.«
Neca Falk se torej ne ozira nazaj, saj še naprej ustvarja, zadnje čase predvsem kot slikarka. V glasbenem svetu pa bo zagotovo ostala ustvarjalka, ki navdihuje številne generacije.
»V glavnem, kar koli sem počela, mi je bilo v največje veselje. To je pa tudi največ. Saj, kaj si pa hočeš več želeti kot to – da narediš vse s polnimi pljuči pa da drugi tudi uživajo potem v tem.«
