Kar 141 ur ali skoraj 6 dni neprekinjene vožnje bi bilo potrebne, da bi z avtom prišli do glavnega mesta Angole Luande. Še 300 dodatnih kilometrov pa bi morali prevoziti do domačega mesta našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled America Miguela. Angolca, ki prihaja iz ene najbogatejših afriških držav, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Datum poroke je že skoraj tu, je povedal Andreji Gradišar, vsem nam pa bo v nadaljevanju pojasnil tudi, kakšen predporočni izziv bodo njegovi zaročenki postavili njegovi domači.
Americo Miguel prihaja iz Angole, v Sloveniji je prvič začel zaklepati kolo
Americo Miguel prihaja iz angolskega mesta Calulo. V Slovenijo ga je pripeljala ljubezen. Tu zdaj živi okvirno dve leti in je študent ekonomije. Eno od njegovih prvih opažanj o razlikah med Slovenci in Angolci je povezano z uporabo mestnega avtobusa:
“Tukaj ljudje ne klepetajo drug z drugim na avtobusih. Govorijo le s tistim, ki ga poznajo, sicer pa vsi gledajo v telefone. To se mi je zdelo zelo zabavno in hkrati nenavadno, tako rekoč nemogoče. Mi na avtobusih vedno govorimo drug z drugim.”
Ko primerja angolske in slovenske vozniške navade, Angolce opiše kot norce, ki pridevnik dober voznik nadenejo tistim, ki vozi prehitro. On v Ljubljani uporablja kolo. Po novem s ključavnico.
“Tu vsi zaklepajo kolesa. Sam tega nisem bil navajen početi, pa prihajam iz Afrike, kjer so tudi tatovi. A kljub temu koles ne zaklepamo. No, zdaj sem se naučil, da to moram početi, prejšnji teden so mi namreč ukradli kolo.”
Še ena od stvari, ki je Angolca v Sloveniji presenetila, je prehranjevanje na ulici:
“Hamburgerje, kebabe in podobno hitro pripravljeno hrano jeste kar na ulici. Hodite in jeste. To se nam v Angoli zdi nekaj neprimernega. Ko sem to videl prvič, mi ni bilo nič jasno. Moje začudenje je povezano s tem, da sem odraščal s stricem, ki je bil suženj. Odrasel sem v prepričanju, da so Evropejci fini, da vedno jedo za mizo, da so zelo uradni.”
Čeprav je Slovenija njegov drugi dom, se Americo želi vrniti v domovino. Pravi, da “morajo tudi mladi Afričani pomagati pri graditvi države, ne pa vse prelagati na ramena starcev”.
