Epidemija koronavirusa je korenito spremenila naša življenja. V mnogih državah so oblasti zapovedale samoosamitev in strogo karanteno, kar je prineslo radikalno okrnitev družbenih in socialnih stikov. Ljudje se ne moremo več družiti, koncerti, predstave in ostale družabno kulturne prireditve so prepovedane. Javni prostori, kot so ulice, trgi, otroška igrišča, nabrežja, tudi mnogi parki so prazni. Zato morda ne preseneča, da so prav posebno vlogo v teh časih osamljenosti prevzeli balkoni. Več Martina Černe.
O tem, kako se je spremenila vloga balkonov v času pandemije koronavirusa
Epidemija koronavirusa je korenito spremenila naša življenja, v mnogih državah so oblasti zapovedale samoosamitev in karanteno, kar je prineslo radikalno okrnitev družbenih in socialnih stikov. Ljudje se ne moremo več družiti, koncerti, predstave in ostale družabno kulturne prireditve so prepovedane. Javni prostori, kot so ulice, trgi, otroška igrišča, nabrežja, tudi mnogi parki so prazni. Zato morda ne preseneča, da so prav posebno vlogo v teh časih osamljenosti, prevzeli balkoni. Po tednih stroge karantene se je glasba najprej zaslišala z italijanskih balkonov. Italijani znani po svoji družabnosti so množično, spontano in glasno odgovorili na večtedensko osamitev. Od trinajstega marca, ko so Italijani prvič po vsej državi skupaj zapeli s svojih domačih balkonov, je takšno družabno dogajanje na njihovih balkonih, njihov način nevirtualnega, živega komuniciranja z zunanjim svetom, postalo stalnica. Družbena omrežja so polna posnetkov stanovanjskih naselij, kjer ljudje na svojih balkonih skupaj pojejo, igrajo, se pogovarjajo na daljavo, celo telovadijo, predvsem pa iščejo pristen človeški stik. Kot pojasnjuje dr. Matjaž Uršič, predavatelj s področja urbane sociologije, digitalizacija, ki nam je sedaj sicer v veliko pomoč pri vzdrževanju socialnih stikov, še vedno ni na ravni, ki bi ponujala kvalitetno celovito komunikacijo s svetom.
Nič ni bolj kvalitetnega od pristne komunikacije. Bogastvo informacij, bogastvo stika, bogastvo izmenjave občutkov, sočutja je bistveno večje pri pristnem fizičnem stiku.
Tudi psihologinja dr. Tanja Šraj s Filozofske fakultete v Ljubljani, ki med drugim deluje v skupini za pomoč ljudem, ki so v stiski zaradi epidemije koronavirusa, pojasnjuje, da je trenutno druženje ljudi na balkonih postalo nov način komunikacije in vzpostavljanja alternativnih oblik skupnosti.
Vsekakor je to nov način komunikacije. Balkoni omogočajo druženje s sosedi, znanci, ki smo jih prej srečevali na ulicah, pa se morda z njimi nismo družili po domovih.
Kdor je v karanteni z balkonom je zagotovo v prednosti pred tistimi brez balkonov. Slednji so za mnoge postali edini prostori srečevanj, poudarja arhitektka in urednica revije Outsider Nina Granda. Meni, da je pri balkonih, ki sedaj postajajo majhna gledališča, kjer se izpostavljajo vrhunski, pa tudi manj vešči nastopajoči, bistveno to, da so balkoni nekakšni vmesni prostori med javnim in zasebnim. V Sloveniji pa lahko opažamo določene specifike in sicer fenomen zaprtih balkonov. Kot še pojasnjuje Nina Granda zasteklitve balkonov kažejo na pomanjkljive standarde; večstanovanjske stavbe v Sloveniji imajo minimalno kvadraturo na določeno število oseb, zato ljudje zasteklijo balkone, saj na takšen način pridobijo dodaten zaprt bivalni prostor.
Po drugi strani pa te zasteklitve govorijo tudi o odnosu do skupnosti. Namreč s pozidavo, zasteklitvijo balkona človek vpliva na skupno podobo bloka, na skupnost in to kaže, da je lastni interes presegel interes po skupnem urejenem prostoru, ki ga je domislil arhitekt.
V času koronavirusa se je odnos do prostora v katerem živimo, tudi odnos do balkonov rahlo spremenil, še dodaja Nina Granda, kljub vsemu pa sanje povprečnega Slovenca ostajajo iste: hišica z vrtom, kamor lahko stopiš in si še vedno sam.
