Med štirimi stenami

Senzorna integracija

Kako se izvaja in kakšni so rezultati?

senzorna-integracija
Terapevtski prostor za izvajanje senzorne integracije
foto: Maja Markovič, ZGNL

Otrok meče stvari okrog sebe, ne zna sestaviti sestavljanke, slabo piše, velikokrat joče ali si pokriva ušesa, ko je v njegovi okolici preveč hrupa, želi jesti samo eno vrsto hrane, se ne more umiriti, je hiperaktiven ali pretirano pasiven – tako vedenje lahko kaže na težave v procesiranju in integraciji senzornih dražljajev. Kako pri teh težavah pomaga terapija senzorne integracije, kaj vsebuje, kako se izvaja in kakšni so rezultati te terapije pri otroku pri vsakodnevnih dejavnostih, smo govorili v eni od preteklih oddaj Med štirimi stenami. 

Na terapijo senzorne integracije prihajajo otroci, katerih starši in drugi strokovnjaki so opazili, da so otroci preveč občutljivi na določen sistem, da jih zelo motijo slušni, vidni in taktilni dražljaji in to do takšne mere, da zmoti njihovo vsakodnevno funkcioniranje. Otrok v terapiji sodeluje v namensko usmerjeni igri, ki je otroku zabavna, razlaga delovna terapevtka, terapevtka senzorne integracije in razvojno nevrološke obravnave iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana Maja Markovič: “Najprej na osnovi ocenjevanja, pogovora s staršem pridemo do tistih ključnih otrokovih težav, mogoče tudi prepoznamo, kateri sistem je tisti, ki je najmanj razvit in ga potem v sami igri podpremo ravno s tem sistemom. Na primer, da zmanjka otroku proprioceptivni sistem… To se kaže v tem, da pregrobo uporablja na primer svojo silo, da lomi svinčnike, da lomi igrače, lahko mu iz rok izpadajo določene igrače, stvari, skratka deluje zelo nerodno, opotekajoče, tudi hoja sama – večkrat se zaletava v ljudi, stene, predmete, karkoli pač mu pride na pot. Ali pa da na primer zelo slabo uporablja svoje telo v tej meri, da je že samo sedenje na stolu težava, da kar lezejo, dol padajo, da pri igri sami večkrat uporabljajo nek ležeč položaj, na primer, da zelo težko obsedijo. Kar pomeni, da mu zelo zmanjka na temu sistemu.”

V sami terapiji potem ta sistem podprejo tudi z vestibularnim sistemom – to pomeni, da ponudijo otroku zelo veliko nihanja, guganja, neko višino, bodisi spuščanje po toboganu, in sicer kar z glavo navzdol. Samo guganje podkrepimo s tem, da potem s te gugalnice otrok skoči, da z gugalnice meče določene stvari v neko tarčo, cilj, potem, da vleče raznorazne elastične vrvi, da pleza, skače – podprejo s čim več takšnimi aktivnostmi, da spodbudimo ravno ta dva sistema, ki zelo tesno medsebojno delujeta. “Taktilni sistem pa vedno vključimo na ta način, da otroku ponujamo igrače raznih tekstur, različne teže, oblike. Lahko pa se odločimo za dodatek – risanje v pesku, v brivski peni, s prstnimi barvami, plastelinom; skratka, kar mu pride tisti trenutek prav pri sami vsebini igre,” še pojasni Maja Markovič