Dr. Bojan Musil o pretiranem strahu in pretirani brezbrižnosti glede korona virusa
Zakaj se ob pojavu novega koronavirusa nekateri vedejo povsem brezbrižno in novic skorajda ne spremljajo in zakaj so nekateri prestrašeni do te mere, da to vpliva na njihovo počutje in zdravje ne glede na realno grožnjo? Kako na psihologijo množic vplivajo mediji in socialna omrežja ter kako način komuniciranja pristojnih posameznikov na čelu države in ministrstev z javnostjo? Zakaj množice niso nikoli racionalne in v kakšnih okoliščinah bi lahko prišlo tudi do panike ali množične psihoze? O vsem tem se je s predstojnikom oddelka za psihologijo na Filozofski fakulteti v Mariboru, dr. Bojanom Musilom, pogovarjal Peter Močnik.
Ljudje si pogosto mnenja o dogajanju ustvarimo vnaprej in potem v množici možnosti izbiramo tiste medije, ki pritrjujejo tistemu, kar mislimo sami. Zato je kar izziv za medijski prostor, da pripravi tistega, ki je ujet v svoj mehurček, da pogleda onkraj tega, da pogleda na nek drug medijski portal, ki ga še nikoli ni pogledal in si dovoli poslušati tudi druge informacije.
Na spletu je množico težko definirati, saj ne vemo, koga vse neka zadeva nagovori, saj ni dovolj seznam sledilcev. Prek sledilcev lahko novice zajamejo tudi druge ljudi, ki so z njimi povezani. Hkrati je v spletni medijski svet vsajena nekakšna plurarnost, se pravi, da imamo različne množice in te množice se med seboj niti ne konfrontirajo, so medsebojno oddaljene. Zato je pravi učinek množice še vedno tisti, ki ga poznamo iz nekih zborovanj na nekih konkretnih krajih, kjer so ljudje fizično prisotni.
Ljudje so se bili zaradi varnosti tudi odreči delu svobode ali sprejeti neko avtoritarno oblast, če so v tistem trenutku obstajali pogoji, da do nje pride…
Tukaj obstaja velika razlika. V teh konkretnih primerih je šlo za krizo v družbi, ki je bila potem konkretizirana tudi v nezaželeni oblasti, ki je bila pogosto avtoritarno nastrojeno. Tako se je odslikaval kontrast med množico na eni strani in zatiralsko oblastjo na drugi. V tem konkretnem primeru tega ne vidim, ker gre za nekaj, kar je onkraj pripisa krivde. Seveda lahko prek teorije zarote iščemo tiste, ki so sprožili virus, vendar pa verjetno teh v konstelaciji naše prejšnje ali nove vlade na bomo našli. Krivci niso tisti, ki jih geldamo na drugi strani.
Do panike lahko pride, če kriza predolgo traja, če nastopi obdobje vsesplošne krize, ekonomske krize, bodo lahko ljudje iskali krivce v vladi, ki ji bodo lahko pripisali odgovornost za tak položaj. To je črnogleda množnost napovedi, mislim pa, da smo še daleč od tega, da bi lahko o tem razmišljali na tak način.
