Intervju

“Leta 2020 imamo v Sloveniji družine, ki hodijo po vodo na pokopališče, na bencinske črpalke, tudi v potoke.”

Pogovor z direktorico Amnesty International Slovenija Natašo Posel

posel
Nataša Posel
foto: Katja Goljat

Nataša Posel je dolgoletna direktorica Amnesty International Slovenija, ene izmed sekcij največje svetovne nevladne organizacije, mednarodnega gibanja milijonov ljudi, ki si prizadeva za vizijo sveta, v katerem so človekove pravice spoštovane povsod in upoštevane vsakomur, ne glede na spol, raso, vero, spolno usmerjenost, socialni položaj ali izobrazbo. Z gostjo tokratnega Intervjuja, Natašo Posel, se bomo pogovarjali o aktualni lokalni in globalni družbeni problematiki ter o vlogi, ki jo ima v svetu Amnesty International.

Nad razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ki ni ugodilo pritožbam dveh romskih družin iz Ribnice in Škocjana zaradi nezagotavljanja dostopa do pitne vode v romskih naseljih, so v AI Slovenije razočarani. Sodba ni pravnomočna, zato se bodo pritožili na veliki senat.

Na razmišljanja tistih, ki se sprašujejo, zakaj vendar pripadniki teh družin ne plačajo napeljave vodovova in zakaj bi to moral biti strošek države, Poselova odgovorja: “Nihče ne zahteva brezplačno vodo, ampak samo dostop do pitne vode, ki bi ga Romi plačali in tudi plačujejo v vseh ostalih romskih naseljih, ki ta dostop imajo. Kadar je obstajal strah pred neplačilom, se je to uredilo tako, da se voda plačuje neposredno od socialnih transferjev.”

Spopadanje s težavami nas dela ljudi. V nevladnih organizacijah iščemo rešitve, kako frustracijo in jezo kanalizirati v neko aktivnost in sistemsko spremembo.

Država bi morala slediti viziji, da bi vsi Romi živeli v bivališčih s pravno varnostjo, torej v legaliziranih bivališčih: “Ali bo to tam, kjer zdaj živijo, ali pa bo poskrbljeno za njihovo možnost preselitve.” Ne zahtevajo, da je vse brezlačno, navsezadnje tudi Romi plačujejo neprofitne najemnine, lahko bi obstajala možnost dolgoročnega odkupa ipd. “Najhuje za vse je status quo, če se torej zadeve ne spreminjanjo,” izpostavi Nataša Posel.

A obstajajo tudi dobri primeri, ki kažejo, da se stvari lahko spremenijo na bolje: “Številni župani iščejo rešitve, kako zadeve razrešiti, recimo v Novem mestu, Kočevju in drugih naseljih. V Sloveniji torej že imamo ogromno dobrih praks, ogromno romskih naselij se je tudi že infrakstrukturno in komunalno legaliziralo.”

Da pa so ogromne razlike med romskimi naselji znotraj naših meja, pa nazorno ponazori naslednja izjava Nataše Posel: “Mi rečemo: V Ribnici in Škocjanu se zavzemamo za pravico do vode, medtem ko v Prekmurju v romskih naseljih polagajo optiko.”