Tekstilna industrija je ena najbolj umazanih panog na svetu, recikliramo pa zgolj 1% vsega tekstila. Slednje se bo spremenilo tudi po zaslugi slovenskega znanja

Številke o stranski škodi industrije mode in tekstila so zastrašujoče in le še naraščajo. Danes na svetovni ravni zavržemo 92 milijonov ton oblačil letno, po ocenah pa se utegne proizvodnja oblačil v prihodnjem desetletju še podvojiti. Če ob tem upoštevamo, da za izdelavo ene majice porabimo toliko vode, kot je človek popije v dveh letih in pol, potem ni presenetljivo niti, da je tekstilna industrija odgovorna za 20 odstotkov vse onesnažene vode na svetu. Prispeva tudi 10 odstotkov toplogrednih izpustov in še bi lahko naštevali.

»Do škode prihaja prav v vsaki fazi proizvodnje in uporabe tekstila. Zanimivo je, da med uporabo porabimo več energije kot med proizvodnjo in transportom. Študije kažejo, da oblačila peremo prepogosto, na previsokih temperaturah in uporabljamo preveč detergenta,« našteva nekaj škodljivih vidikov našega sodobnega pristopa do oblačil dr. Katja Simončič z Inštituta za kriminologijo.

Obenem je vsakomur jasno, da je kvaliteta velikega dela oblačil izredno slaba, da bodo zagotovo v manj kot letu za stran. Toda danes recikliramo le 1 odstotek tekstila. Do nedavno se temu preprosto nihče ni posvečal. Toda slovensko znanje utegne to spremeniti. V Mariboru so uspešno postavili sploh prvo demonstracijsko linijo za kemijsko recikliranje na svetu, kjer lahko učinkovito reciklirajo štiri najpogostejše sestavine oblačil. Za to znanje se zdaj zanimajo tudi velikani tekstilne industrije.

»Iz bombaža oz. celuloze smo pridobili sladkorje, iz katerih smo naredili bioetanol. Iz volne smo naredili proteine, ki lahko uspešno nadomestijo formaldehidne smole, ki se uporabljajo kot lepilo v lesni industriji. To se mi zdi izjemno pomembno, ker je formaldehid karcinogen in če ga lahko nadomestimo s snovjo, ki je zdravju in okolju prijazna, je to velik dosežek,« je nekaj možnosti, ki se z recikliranjem tekstila odpirajo, navedla prof. dr. Aleksandra Lobnik z mariborske Strojne fakultete in Inštituta za okoljevarstvo in senzorje, tehniška vodja evropskega projekta Resyntex.

Toda za resne izboljšave na globalni ravni potrebno bo predvsem temeljito zmanjšati tako proizvodnjo kot porabo oblačil. Pri tem pa ne moremo odgovornosti v celoti preložiti na končnega uporabnika, ampak je potrebno industriji postaviti tudi jasne formalne okvire. Spremembe se na tem področju obetajo v okviru evropskega zelenega dogovora.

»Nujno je vzpostaviti kriterije, recimo v obliki certifikatov, ki bi zagotavljali, da celotna dobavna veriga deluje etično, da torej ne izkorišča delavcev in ne onesnažuje okolja. To lahko dosežemo le z večjo transparentnostjo. Na tem se že veliko dela,« izpostavlja ključne korake Živa Lopatič, vodja Zavoda za pravično trgovino Tri muhe.

Nina Slaček