Še poldrugi teden je v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine na ogled razstava fotografij Naceta Bizilja, enega najbolj znanih slovenskih fotoreporterjev ter dolgoletnega fotoreporterja in urednika fotografije pri časniku Dnevnik. S kustosinjo Ireno Uršič sta ob razstavi pripravila tudi katalog fotografij z naslovom Pomladni sij. Nace Bizilj je bil namreč s svojim fotografskim aparatom priča skoraj vsem najpomembnejšim dogodkom od srede šestdesetih let preteklega stoletja do prvih let novega. Pred dnevi ga je na njegovem domu na obrobju Ljubljane obiskal Drago Balažič.
Dobra časopisna fotografija je tista, ki pove čimveč informacij o dogodku, dober fotoreporter pa mora veliko vedeti o tistem, kar fotografira, imeti odprte oči, dobro predvideti in včasih imeti tudi kanček sreče
Dobrih 40 let je bil Nace Bizilj kot fotoreporter in urednik fotografije pri ljubljanskem Dnevniku v središču dogajanj, odkar pa je pred desetletjem Muzeju novejše zgodovine podaril zbirko okoli 300.000 negativov fotografij, pa kar nekaj svojega upokojenskega časa posveča brskanju, pregledovanju, razvrščanju in urejanju te zbirke, ki predstavlja vizualiziran pregled zgodovine Slovenije in Slovencev od srede 60-ih let do preloma tisočletja. Nace Bizilj je bil namreč navzoč pri domala vseh pomembnejših dogodkih v tem času, pri obiskih mnogih tujih državnikov, pomembnih notranjepolitičnih dogodkih, velikih športnih prireditvah in uspehih slovenskih športnikov, nastajanju samostojne Slovenije in vojni za Slovenijo. Toda njegov opus obsega tudi na tisoče fotografij dela in življenja t.i. navadnih ljudi, iz podjetij, podeželja, družabnih in kulturnih dogodkov, mnogim pa ostajajo v spominu njegove fotoreportaže iz Latinske Amerike, Azije in Avstralije.
“Če k tem mojim 300 tisoč posnetkom prištejemo še opusa Cigliča in Šelhausa dobimo prikaz zgodovine Slovencev v drugi polovici 20.stoletja in to ne samo politične, ampak tudi širše, saj se na to marsikaj ‘nalepi’.”
Nace Bizilj se je takoj po končani srednji šoli leta 1962 zaposlil v podjetju Foto Slovenija. Istega leta je v Ljubljani posnel obisk sovjetske delegacije, med člani pa tudi kasnejšega voditelja SZ Brežnjeva. Leta 1968 je prešel v Ljubljanski Dnevnik in tam ostal do upokojitve leta 2003.
“Sem privrženec črnobele fotografije, ki sicer ne bo izginila, je bo pa vse manj. Tehnologija je danes zelo napredovala, spremenili so se fotoaparati, formati, obdelava fotografij. Mi iz starejše generacije nimamo pri tem več kaj iskat, razen, če nisi bil poseben ljubitelj tega in nisi sproti spremljal razvoja teh sprememb.”
