Na današnji dan

24. januar

Matija Kastelec, Ziljska podružnica Slovenskega planinskega društva, Marja Boršnik

DSC00231
foto: Jure K. Čokl / RadioPrvi

Leksikograf, prevajalec in verski pisec  MATIJA  KASTELEC  je bil eden prvih, ki so se po zmagi protireformacije začeli zavzemati za slovensko knjigo, prevod Biblije in slovar. Rodil se je na današnji dan pred 400 leti v Kilovčah pri Premu. Njegov latinsko-slovenski slovar so prepisovali in dopolnjevali še drugi, prevedel pa je tudi celotno Biblijo, vendar ni bila natisnjena. Matija Kastelec je med drugim napisal knjigo “spodbudnih opominov, kako naj človek živi, da ne zgreši nebes” z naslovom “Nebeški cilj”.

—–

Kmalu po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva leta 1893 so začeli ustanavljati podružnice. Te naj bi ohranjale slovensko podobo naših gora, ki jih je takrat organizirano ponemčevalo nemško-avstrijsko planinsko društvo. Med prvimi je bila pred 120-imi leti v Borljah, v zahodnem delu Ziljske doline na avstrijskem Koroškem ustanovljena “Ziljska podružnica Slovenskega planinskega društva”.

Pobudo je dalo šestnajst navdušenih članov tako imenovanega “slovenskega omizja”, v katerem so se poleg koroških Slovencev združevali tudi zavedni Slovenci iz drugih krajev, ki so po večini službovali pri državni železnici v Beljaku. Tajnik podružnice je postal Alojzij Knafelc, v planinstvu znan po tako imenovanih “Knafelčevih markacijah”. Ziljska podružnica se je pozneje preimenovala v “Koroško podružnico Slovenskega planinskega društva” in delovala vse do usodnega plebiscita leta 1920.

—–

Literarna zgodovinarka MARJA BORŠNIK se je rodila na današnji dan leta 1906 v Borovnici pri Vrhniki. Leta 1938 je na filozofski fakulteti v Ljubljani doktorirala iz slavistike; do upokojtve leta 1963 se je ukvarjala predvsem s pedagoškim delom, nato pa se je posvetila znanstvenemu. Od leta 1977 je bila dopisna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti in zaslužna profesorica ljubljanske univerze. Izdala je  več zbranih del naših književnikov 20. stoletja in opravila pomembno uredniško delo za Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev.

—–

Zveza komunistov, organizacija, ki je jugoslovansko družbo vodila vse povojno obdobje, je zaradi notranjih, predvsem nacionalnih nasprotij po letu 1960 večkrat zašla v hudo krizo, vendar je zaradi avtoritete predsednika Tita do začetka 80-ih let prejšnjega stoletja ostala enotna. Nato so se začele vse bolj kazati težnje srbskih komunistov po uresničevanju bodisi unitarističnega jugoslovanskega bodisi velikosrbskega programa, temelječega na načelu preglasovanja. Na 14. izrednem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije, ki je bil v Beogradu v dneh od 20. do 24. januarja leta 1990, se je ta konflikt končal.

Slovenski delegati so namreč predlagali vrsto reform v Zvezi komunistov in državi s stališčem, da so slovenski komunisti dolžni upoštevati predvsem interese slovenskega naroda. Zavzemali so se za miren in postopen prehod v večstrankarski sistem, za varovanje človekovih pravic, za avtonomijo civilne družbe in za konec političnih sodnih procesov ter zahtevali, da je treba  medsebojne  odnose v Jugoslaviji na novo oblikovali na konfederalni osnovi. Ker je srbski blok te predloge dosledno zavračal, so slovenski delegati kongres zapustili. Za njimi so odšli tudi hrvaški komunisti. To je dejansko pomenilo razpad jugoslovanske partije, poskusi, da bi kongres nadaljevali, pa so bili neuspešni.