Intelekta

“Superženske”

Kdo so in česa nas učijo?

4352709047_7b76c905ae_c (1)
foto: hans van den berg/Flickr

Vse bolj v javnem nagovarjanju opažamo termin, ki naj bi kar najbolje zaobjemal skorajda nadčloveško moč, ki jo sodobne ženske udejanjajo s tem, ko v svojih večopravilnostnih vlogah vsakdana skrbijo za družino in otroke, so uspešne v svojih poklicih, tudi na vodilnih položajih, negujejo številne hobije, družabno življenje in vse bolj tudi svojo zunanjo podobo. “Superženske”.  Gledamo torej nekakšne ikone sodobnosti, skladno z duhom časa seveda, kjer (se) moraš vedno presegati in biti učinkovit, da dokazuješ svojo vrednost. Kdo in kaj ustvarja plodna tla za takšna razraščanja zahtev po popolnosti, na vseh nivojih bivanja? Se ženske s tem uresničujejo ali odpovedujejo v imenu služenja drugim? In v nenehni hektiki, da bi bile kos svojim velikim nalogam, pogosto izgubijo notranji zanos, ki ohranja vitalnost. V izpolnjevanju  opravkov od jutra do večera, brez razbremenitve in zatišja, izpolnitve pač ni. Je to tisto, kar iščemo zares? Kdo je zares “Superženska” in kaj od nje pričakuje družba, pa tudi sama?

Za odgovore in razmišljanja so z nami gostje: doktorica socioloških znanosti  Živa Humer z Mirovnega inštituta, antropologinja Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. Marec in mednarodno priznana fotogafinja Manca Juvan.

“Superženska” je nek družbeni konstrukt, prisila, neka mitska podoba ženske, ki je po eni strani blazno uspešna, veliko dela, celo več za kolikor je dejansko plačana. Hkrati pa doma vse opere, zlika, pospravi in ima po možnosti dva otroka, srečno družino.  Je pa to neka zunanja podoba, ki na nas pogosto deluje kot neko siljenje k temu, da se nenehno trudimo in smo ves čas boljši. Za sodoben čas velja, da naj bi bil “vsak sam svoje sreče kovač”, torej vsak naj bi bil odgovoren za lasten uspeh in samorealizacijo . Kar pa je žal zgolj eden od motorjev kapitalistične družbene ureditve, ki na nas vali krivdo, hkrati pa ne zagotavlja nekih osnovnih socialnih in ekonomskih pravic, da bi v resnici živeli neko dostojno življenje. In zame je “superženska” samo ena plat tega kovanca, tega siljenja v nenehno brzenje in hranjenje neoliberalnega sistema.

Nika Kovač

“Superženska” je neka abstrakcija, kot hegemoni moški, denimo. Nekaj, kar dosega le redko kateri moški oziroma ženska. Da izpolnjuje vse te pogoje kot nek ideal lepote, zdravja. Zagotovo je to bela ženska, heteroseksualno usmerjena ženska, z izredno kariero in zelo urejenim družinskim, zasebnim življenjem. Da je tudi skrbna mati. Seveda pa je vse to nekaj, kar je težko uresničljivo in ustvarja precejšnje pritiske tako na mlada dekleta kot na odrasle ženske.

dr. Živa Humer

Ko sem živela v Iranu, so moje prijateljice, tiste, ki so bile mame in so delale kariero, to rešile zelo pragmatično. Za razliko od mene, mogoče.  Imele so varuško 24 ur na dan. Torej, če so se odločile, da bodo delale kariero, so sprejele ta kompromis. Niso imele v zavesti tega, da zdaj pa morajo biti najboljše mame, najboljše žene in najuspešnejše v poslu. So pa seveda te Iranke s katerimi sem bila v stiku precej izobražene, Iranke nasploh in, če je revolucija naredila karkoli pozitivnega je bilo to, da je poslala punce v šolo in se danes zelo zavzemajo za svoje pravice in jih tudi živijo, ampak v tem mojem krogu ni v zavesti, da, če želiš delati na karieri, moraš biti hkrati tudi super mama.

Manca Juvan