Akademik, etnolog, narodopisec, dr. Milko Matičetov nam je ohranil več kot 3000 slovenskih pripovedi.
Letošnje leto mineva tudi v znamenju 100. obletnice rojstva dr. Milka Matičetovega, etnologa, narodopisca, ki je širši javnosti znan po pravljicah Zverinice iz Rezije. Rodil se je leta 1919 v Koprivi na Krasu.
Milko se je rodil kot Bogomil Josip Zega. Priimek Ukmar je dobil leta 1928, potem, ko se je mati poročila z Antonom Ukmarjem, ki je fantiča "pozakonil". Pozneje si je v spomin na deda Matijo Zega, ki so mu po domače rekli Matiče, priimek spremenil v Matičetov. Kot Milko Matičetov, po hišnem imenu, se je prvič podpisal v rimski reviji Bulgaria leta 1941.
Po končani osnovni šoli se je leta 1929 vpisal na klasično gimnazijo v Kopru, kjer je zaključil prvi razred.
Leta 1930 so Milka, menda po posredovanju avberskega gospoda Virgila Ščeka, prestavili v Gorico, v goriško malo semenišče. V okviru "Kraškega krožka" – ki so ga na pobudo gospoda Ščeka in ob njegovi organizacijski pomoči ustanovili dijaki – je bilo posebej poudarjeno zbiranje narodnega blaga. Virgil Šček je bil ves čas Milkov podpornik, mentor in vzornik. On je vrgel seme, ki je padlo na rodovitna tla, hitro vzklilo in se razraslo.
Strokovna pot Milka Matičetovega se je tako začela v najstniških letih v neposrednem domačem, kraškem okolju – z »nabiranjem«, kakor je sam temu rekel, vsega, kar sodi v krajevno snovno in nesnovno izročilo.
V Gorici je zaključil ostale razrede in leta 1938 tudi maturiral.
Že s petnajstimi leti je z ostalimi primorskimi intelektualci (Boris Pahor, Stanko Vuk) zbiral, urejal in objavljal ilegalne knjižne liste, kot so bili Skrivni dijaški list, Gmajna, Pisanice, Brinjevke, Tihe besede, Mladika. K zbiranju ljudskega slovstva je pritegnil tudi mnogo sošolcev.
Prva objava te vrste je najbrž povedka o Kralju Matjažu in sôli, ki je bila objavljena v skrivnem dijaškem listu Tihe besede (Gorica 1935). Za začetek svojega znanstveno narodopisnega pisanja pa je vseeno štel leto 1940, ko sta v Domu in svetu izšla prispevka o koledovanju na Krasu in o potrebi večje pritegnitve romanistike v raziskovanje naših ljudskih izročil.
Po maturi je študiral klasično in moderno filologijo na Univerzi v Padovi (od leta 1938 do 1943). S študijem v tujini in s poznavanjem dogajanja na mednarodnem znanstvenem prizorišču je bil odlično pripravljen za povojno poklicno delo.
Časovni mejnik, ki je Matičetovega pripeljal v Ljubljano, je bila služba v Etnografskem muzeju (jeseni leta 1945). Leta 1952 so ga povabili v Inštitut za slovensko narodopisje, čez tri leta je doktoriral s folklorno študijo Sežgani in prerojeni človek, bil leta 1995 izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in leta 2001 za njenega rednega člana.
Bil je na ustanovni skupščini International Society for Folk-Narrative Research v Antwerpnu leta 1952 in na kasnejših znanstvenih srečanjih tega društva. V letih 1956-1959 in 1973-1975 je bil predsednik Slovenskega etnografskega društva. Kot znanstveni svetnik se je upokojil 1. junija 1985. Za svoje delo je prejel več nagrad. 23. aprila 1994 je rezijanska občinska skupščina v Ravanci/Prato Milka Matičetovega soglasno izvolila za častnega občana Rezije.
Kot smo že zapisali, ga je zbiranje in raziskovanje folklornega gradiva zagrabilo in prevzelo že zelo zgodaj. Tako je že pred drugo svetovno vojno je začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, posebej se je posvetil ljudskemu pripovedništvu. Tako je osnoval Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi, ki ga je ustanovil v okviru inštituta za slovensko narodopisje. Čeprav je raziskoval celotni slovenski etnični prostor, se je najbolj intenzivno posvečal z obrobnimi pokrajinami (Posočje, Ter, Rezija, Slovenska Istra in Kras, Zgornja Savska dolina in Koroška, Prekmurje in Porabje).
S predavanji je sodeloval na več domačih in mednarodnih etnografskih, slavističnih in romanističnih srečanjih. Še posebej je sodeloval s furlanskimi in italijanskimi strokovnjaki v deželi Furlaniji-Julijski krajini in dajal pobude na mnogih področjih (kongresi, založniške iniciative, znanstvena raziskovanja).
Od leta 40.let prejšnjega stoletja je napisal nad 300 znanstvenih in strokovnih razprav, esejev, člankov, ocen in poročil v slovenščini, italijanščini, nemščini in srbohrvaščini. Objavljal je pod različnimi psevdonimi: Vane Bilič, Vane Orel, Jape Kruh, Japek. V narodopisju velja danes za enega največjih strokovnjakov v mednarodnem merilu. Ohranil nam je veliko slovenskih pripovedi: skupaj gotovo več kot 3000. Sprva, ko še ni imel magnetofona, jih je zapisoval, od konca petdesetih let naprej pa snemal. Zbiral jih je po vseh slovenskih pokrajinah, predvsem pa v Reziji.
Sogovorniki
Družina
Na binkoštno nedeljo leta 1939 je Milko (takrat s poitalijančenim priimkom Omari) pod cerkvenim zvonikom sv. Marka v Benetkah naletel na skupino slovenskih izletnikov, pristopil in povprašal, če je med njimi tudi kakšen študent. So rekli, da študenta nimajo, imajo pa s sabo gimnazijko. Naključno srečanje takrat še ne osemnajstletne Vide iz Ljubljane in takrat še ne dvajsetletnega padovanskega študenta Milka je kaj hitro preraslo v prijateljstvo. V pismih se je vsa vojna leta utrjevalo in poglabljalo in dozorelo v vseživljenjsko sopotništvo.
Pesmice, pravljice
