Projekt Vida opozarja na stiske starostnikov, ki, da bi preživeli, jedo mačjo hrano, obrezujejo in nato jedo plesniv kruh, se brez gretja pozimi stiskajo pod kupom oblačil
»Imam 460 evrov penzije po možu. Živim v naši hiški, kdaj komu kaj zašijem. Mož me je navadil jesti kot ptička, zato ne rabim veliko. Čakam, da je znižan kruh in jogurt. Meso si privoščim vsak drugi mesec, ko je kaj znižano.« – Gertruda
»Za kako jed imam plinski gorilnik, ki je ostal od prodajalne, si na njem pogrejem tudi vodo. Včasih paše dat noge v topel škaf. Samo pozimi, pozimi pa je mrzlo. Veliko odej imam, pa se pokrijem, pa zebe manj. Tudi s starimi gvanti se odenem. Če ne drugega, imam zdaj vsaj čas brat, pa čeprav se nimam s kom pogovarjat o tem. Ampak kaj bo, ko me dokončno zapustijo oči? Mogoče pa kmalu zaspim. Pravijo, da je najlepše, če zmrzneš. Menda ti je toplo.« – Roza
»Za hrano imam na mesec manj kot 50 evrov. Mleka nisem pil že par let, je predrago. Jem, kar je. Predvsem, ko je znižano ali pa poteče rok. Še dobro, da imam “rostfraj želodec”. Lani sem enkrat vzel znižano konzervo z napačne police, sem mislil, da je mesna omaka. Je bila dobra, dišala je po mesu. Potem sem videl, da je hrana za mačke. Ampak – saj je isto meso. In ko pogreješ, je za dva obroka, pa pride ceneje kot bilo kaj. Zdaj si včasih kupim, ko se mi zalušta meso.« – Tone
To so drobci iz življenja Roze, Gertrude in Toneta. Na razmere, v katerih so živeli, so društvo Humanitarček opozorili tisti, ki so se z njimi srečali po službeni dolžnosti (poštarji, zdravniki, patronažne sestre ipd.), ali tisti, ki živijo v njihovi bližini. “Njihove zgodbe so srečne,” pravita predstavnika Humanitarčka Ninna Kozorog in Mišel Ristov. Zakaj?
“Ker so to zgodbe ljudi, ki smo jih našli in jim poskušali pomagati po svojih najboljših močeh. Skrbi pa nas za tiste, ki jih še nismo našli ne mi ne tisti, ki živijo okoli njih. Koliko starostnikov živi tako, smo že zdavnaj nehali šteti. A vsak, ki ga najdemo v takih razmerah, je eden preveč,” pravi Kozorogova.
Stopnja tveganja revščine med starejšimi je v Sloveniji višja kot med celotnim prebivalstvom. Lani je pod pragom revščine tako živelo 60 tisoč upokojenk in 29 tisoč upokojencev. Zgodbe tistih, s katerimi so se srečali v preteklih letih, Humanitarček zadnje tedne objavlja na družabnih omrežjih pod imenom Projekt Vida. Od začetka objav so dobili že 60 novih opozoril, kje vse so še tisti, ki jim bi bilo treba pomagati.
“Pomagamo predvsem tako, da damo navodila, kako pristopiti do njih,” pove sogovornica. Običajno namreč starostniki odklanjajo pomoč, rečejo: “Miloščine pa ne bom sprejemal!”
“Še nisem srečala starostnika, ki bi prišel do nas in rekel: “Super ste, ker mi pomagate.” Pa s tem ne mislim nič slabega. Za vsakega od njih potrebujemo nekaj tednov, mesece, da si pridobimo zaupanje. Pomembno pa je, da mu damo točno tisto, kar on misli, da potrebuje. Ne tega, kar jaz mislim, da bi Tonček potreboval.”
Cilj Projekta Vida je ljudi na neki način prebuditi: “Da če vidimo starega gospoda ali gospo, ki brska po smeteh, ne rečemo takoj: “Ta je pa dementen in čuden.” Tudi če je samo dementen, potrebuje pomoč. Da v 21. stoletju brskamo po smeteh, to pa res ni dostojno,” še pove Kozorogova.
