Komentar

Treba je pomesti pred svojim pragom

Komentar Luke Robide ob sklepu 14. Blejskega strateškega foruma

bled
foto: MMC RTV SLO

S pozivom h končanju širitvenega procesa Evropske unije na Zahodni Balkan se je sinoči sklenil 14. Blejski strateški forum. Ob napredku Severne Makedonije in Albanije je na preizkušnji kredibilnost Unije, ki bo predvidoma oktobra dala odgovor, ali bo tudi za ti dve državi odprla svoja vrata ali pa je pripravljena nase prevzeti tveganje, da svoj vpliv v zahodnobalkanski regiji skušajo uveljaviti druge sile. Tudi letos je slovenska diplomacija s forumom razgrnila polje svoje strateške usmerjenosti – da ne cilja le k razpletanju regionalnih problematik, ampak tudi globalnih, zlasti ko gre za ohranjanje multilateralizma in spodbujanja trajnostnega razvoja.

Blejsko konferenco slovenska diplomacija izkorišča za to, da opozori na svojo zunanjepolitično agendo in nanjo dobi mednarodni odziv. V tokratni izvedbi je ta podaljšek slovenske zunanje politike sondiral vsebinski teren pred slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije, ko bodo čez slabi dve leti med prioritetami v ospredju teme, široko obdelane te dni na Bledu. Najprej trajnost. Čeprav so v razpravah slovenskemu političnemu vrhu prikimali, da časa za prestrukturiranje gospodarstva po strožjih okoljskih kriterijih ni na pretek, lahko upamo, da se gostitelji zavedajo, da je treba pomesti najprej pred svojim pragom. Da so slišali, da je za pozelenitev energetike morda potreben daljši korak, kot je, recimo, od Šaleške doline do Krškega. Prav razprava o iskanju trajnostnih globalnih rešitev za podnebne spremembe je pokazala, da je potrebna vključenost vseh akterjev, političnih entitet in gospodarskih subjektov, upoštevaje glas civilne družbe. Saj razcvet posameznih gospodarstev na račun izogibanja mednarodnim okoljskim dogovorom pušča globalni ogljični odtis in v globalni razsežnosti pušča družbeno-ekonomske posledice. Je pa pred mikrofoni na panelih letos potihnila stalnica zadnjih nekaj forumov. Gostje tokrat niso mimo napovedanih tem zgrmeli v globoko brezno razklanih slovensko-hrvaških odnosov. O regiji so za istim omizjem zdaj razpravljali zunanji ministri vseh nekdanjih republik skupne države in Kosova, se pomenkovali o evropski prihodnosti kljub zavedanju, da nimajo moči, da bi svojo lastno evropsko usodo vzeli v svoje roke.