Aktualno

Ko je pasji lajež dober znak

26. mednarodnega tabora reševalnih psov v Zagorju ob Savi se je udeležilo 170 vodnikov iz Slovenije in 7 drugih evropskih držav

20190823_140813
foto: Andreja Gradišar

Ko dementna oseba odide od doma, ko se otrok izgubi v gozdu, ko je treba v ruševinah, ki jih je povzročil potres ali eksplozija, poiskati pogrešane, so redni člani iskalnih ekip tudi reševalni psi. Njihova velika prednost v primerjavi s človekom je odličen voh, saj s svojim smrčkom zaznajo marsikaj, česar človek ni sposoben.

“Če človek nekaj časa miruje, se okoli njega nabere veliko več vonja. Pes potem išče koncentracijo tega vonja in ni potrebe, da bi mu dali za povohati kakšen kos oblačila pogrešanega,” nam je pojasnil vodja ene od skupin na 20 deloviščih po Zasavju, kjer so se usposabljali vodniki in njihovi psi, Matej Velikonja iz Enote reševalnih psov Slovenije.

Reševalni psi in njihovi vodniki so v Sloveniji aktivirani povprečno enkrat na teden. Da lahko sodelujejo pri iskanju, morajo oboji skozi zahteven postopek usposabljanja. Pse se za iskanje pripravlja s pomočjo nagrad v obliki hrane in igrač. To je po koncu treninga prejela tudi psička po imenu Blue, ki jo je na tabor pripeljal Rok Žurga:

“Blue je morala poiskati markerja (oseba, ki se skrije v gozdu in predstavlja pogrešanega), ki so ga tokrat skrili malo višje, na drevo. Kar pomeni, da je zanjo težje, ker ga ne more takoj zavohati, niti videti. Vračala se je k drevesu, kjer se je nahajal in nato tudi pogledala gor. Potem je dobila nagrado. Psa je treba nagraditi za delo, da ponavlja ta vzorec. Dobila pa je topljen sir, pa hrenovko in igračo.”

V Sloveniji deluje 87 aktivnih reševalnih parov, še nekaj več kot 100 je vodnikov, ki so skupaj s svojimi psi vključeni v različne stopnje izobraževanja za reševalni par v okviru Kinološke zveze Slovenije. Vsi vodniki delajo prostovoljno, na voljo so vse dni v letu, 24 ur na dan.