Sledi časa

Stanko Pirnat

Obujeni spomin na pozabljenega rodoljuba

Plošča
Plošča na stavbi nekdanjega sodišča in notariata
foto: Jurij Popov

Na pred kakšnim mesecem odkriti plošči Stanku Pirnatu v Mokronogu piše, da je bil notar in skladatelj, poglabljanje v njegovo kratko življenjsko pot, živel je le 40 let, pa kaže, da bi lahko vso njegovo življenjsko filozofijo in delovanje objeli v eni sami besedi rodoljub. Vse, kar je bil in počel, je namreč služilo predvsem rodoljubju. V obdobju, v katerem je živel in deloval, je ta beseda pomenila veliko več kot danes. Živel je namreč v obdobju krepitve slovenskega gibanja, v obdobju vse tršega boja za prevlado slovenščine tudi v uradnem življenju dežele, v obdobju taborskega gibanja, v obdobju, ko se je krepil konflikt med nemškim in nemškutarskim delom prebivalstva in tistim, ki se je imenovalo narodno zavedno, slovensko narodno zavedno. Hkrati je bilo to tudi obdobje, v katerem je bilo slovensko gibanje že razcepljeno v staroslovensko (konservativnejšo) in mladoslovensko (liberalnejšo) strujo. To je bilo obdobje, v katerem so ne le v večjih mestih, ampak tudi na podeželju, rasla narodna društva, ki so sledila tem ciljem. Stanko Pirnat je bil eden izmed zelo zagnanih domoljubov, ki je sledil tem ciljem, kjerkoli se je znašel. Domoljubje mu je bilo položeno v zibelko, saj je bil sin Andreja Stanka, zavednega Slovenca in udeleženca prvega slovenskega tabora v Ljutomeru leta 1868 ter podpisnika resolucije drugega tabora, ki je bil v Žalcu slab mesec pozneje istega leta. Do leta 1870 jih je bilo vsega skupaj 18. Stanko Pirnat je študiral pravo na Dunaju in tam med drugim vodil tudi študentski pevski zbor, ki je prepeval le slovenske pesmi. Kot notarski pripravnik je delal v Ormožu, na Ptuju, v Ljubljani, Kranju in Brežicah, kot notar pa v Stični in Mokronogu. Kot državni uradnik se je zavzemal za aktivno uporabo slovenskega jezika. V vseh teh krajih pa je deloval v ali ustanavljal slovenska društva, ki jih je tudi finančno podpiral. Glasbeno se je udejstvoval že kot gimnazijec, pel je namreč na koru ljubljanske stolnice, saj je imel čudovit bariton. Tam ga je opazil in poučeval komponist Anton Foerster, pozneje tudi Matej Hubad, ki ga je navdušil za skladanje. Njegov glasbeni opus ni velik, na kar je vplivala bolezen, po vsej verjetnosti je imel trebušnega raka, res pa je, da so glasbeni strokovnjaki, na primer iz ljubljanske Glasben matice, od njega pričakovali pomemben prispevek. Res je tudi, da njegovo glasbeno delo še ni v celoti raziskano. Stanka Pirnata v pozabo ni pahnilo ideološko ali kakšno drugačno zanikanje ali mogoče le oporekanje vrednosti njegovega dela. Krivo je naključje, ki je iz povsem nepolitičnih razlogov vplivalo na odstranitev groba, v katerem je bil pokopan.