Antropologinja, ki skuša razumeti človeka. Raziskovalka, ki glasno opozarja na nezavidljiv položaj znanostvenikov v Sloveniji. Ženska, ki uživa v naravi.
Dr. Duška Knežević Hočevar je višja znanstvena sodelavka na Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU in izredna profesorica za antropologijo. Če ne prej, smo jo lahko spoznali, ko je na shodih za znanost jasno in glasno povedala, da položaj znanstvenikov in raziskovalcev v Sloveniji ni lahek. Da tekmovanje za financiranje projektov, zajetna razpisna dokumentacija in premajhen delež proračunskih sredstev, ki jih država namenja znanosti, raziskovalce hromijo v njihovem razvoju in krnijo znanost kot tako. Kljub temu vedro gleda na svet, poudarja tudi pozitivne vidike, predvsem pa poskuša v vsej kompleksnosti razumeti človeka – njegovo zgodbo, izkušnje, razmišljanje, onkraj številk, trendov in statistik. To je delo antropologov, pravi dr. Duška Knežević Hočevar, ki se je za antropologijo navdušila med študijem sociologije na FSPN (današnja FDV):
“Sicer nisem vedela točno, kaj to je. Imeli smo samo en predmet, ampak ta me je zelo očaral. Zdelo se mi je, da je bolj umetniški v primerjavi z empirično sociologijo. Tam smo bili tako zelo statistično, empirično usmerjeni – teren, številke, korelacije, trendi … Medtem ko se mi je zdela antropologija bližja človeku, onkraj številk. Torej, da je pogledala in zagledala tisto, kar se dogaja posamezniku: kako on razume svet, kako sočustvuje, kako osmišlja določene pojave, kako jih razume. In to me je očaralo.”
Navdušila se je tudi nad terenom, čeprav priznava, da ni enostvno ljudi prepričati, da ti zaupajo svoje najintimnejše izkušnje, razmišljanja. Iti na teren, razumeti človeka in njegovo zgodbo, problematiko osvetliti z več vidikov, s pomočjo različnih ved in znanj – so torej cilji dr. Duške Kneževič Hočevar. In to ne glede na teme, ki se jim je v skoraj 30-letni raziskovalni karieri posvetila: meji med Slovenijo in Hrvaško in potomcem Uskokov na tem območju za doktorat, demografiji v povezavi z rodnostjo, nacionalizmom, politiko in migracijami, nasilju v družini v okoljih, kjer se vsi poznajo, družinskemu kmetovanju in medgeneracijskim odnosom na kmetijah, duševnemu zdravju …
Po njenem mnenju se je treba raziskovalnih tem in družbenih vprašanj lotiti večdisciplinarno, strokovnjaki različnih ved pa morajo v svoje projekte, programe, smernice nujno vključiti tudi ljudi oz. tiste, ki jim je njihov projekt namenjen. Strokovnjaki potrebujejo izkušnje in zgodbe ljudi, ne pa zgolj raziskave in številke, da bi prišli do zaključkov in rešitev, ki bi res premaknili stvari na bolje. Vsi ljudje pa bi morali po mnenju dr. Duške Knežević Hočevar več pozornosti nameniti skupnim imenovalcem med nami, stvarem in lastnostim, ki nas povezujejo, ne pa se nenehno osredotočati le na to, kar nas razdvaja.
