Med navpičnimi stenami in rovi
Kraški svet, poln jam in udorin, drag, vrtač in suhih dolin, med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino je po pravici mogoče imenovati tudi svet prepiha, saj leži na stiku sredozemskega in celinskega klimatskega območja. Gre za planoto, ki jo zaznamujejo tri vzporedne gorske vrste – Taborska brda, Voljnik in Trsteljski hribi. Vmes sta dve podolji. Eno se imenuje Matarsko drugo Notranjsko in zajema Cerkniško, Planinsko in Logaško polje, Logaški in Hotenjski ravnik ter Rakovško in Unško uvalo. Prav tam, med Cerkniškim in Planinskim poljem leži ena izmed največjih od 332 velikih slovenskih udornic – Unška koliševka. Koliševka, dol, kukave, vse to so imena za isto – udornico. Gre za tipični kraški pojav, za kraške globeli, ki nastanejo kot posledica udorov stropov podzemnih votlin. Značilnost udornic so tudi strma stenasta pobočja. Zato so težje dosegljive, v nekatere se je mogoče spustiti le po vrveh. Za udornice je značilen tudi temperaturni obrat in je rastlinstvo in živalstvo na dnu drugačno kot je na njenem vrhu. Unška koliševka je posebna tudi zato, ker so okrog nje italijanski vojaki v obdobju rapalske meje, po letu 1920 torej, zgradili sistem rovov in bunkerjev in tako ta izjemni naravni pojav spremenili v vojaški objekt. Približno kilometer in pol teh rovov je še zmeraj dostopnih tistim, ki jih zanimajo takšni objekti. Danes so neuporabni in so le še spomin na manj prijazno obdobje zgodovine. Unško koliševko je obiskal Jurij Popov in se o njej in še nekaterih drugih pojavih v okolju, predvsem o poplavljanju bližnjega Planinskega polja, pogovarjal z dvema domačinoma.
