"Moj oče je večkrat rekel, da ima idej za dve življenji. Jaz jih ima za tri!" pravi Maja Kukovičič, ki z izjemno voljo obnavlja stari mlin na Kozjanskem
Ob bistrem potoku je mlin, poje slovenska narodna pesem, ki jo še posebno radi pojejo otroci, vsaj nekoč je bilo tako. Taka romantična podoba pa je seveda že od nekdaj le del zgodb, ko govorimo o mlinih, mlinarjih, potočkih in vsem, kar spada zraven. Številni mlini so namreč le še medel spomin, le peščica pa jih še živi predvsem po zaslugi lastnikov, ki so in še vanje vlagajo ves svoj trud, znanje, denar in čas. Taki ljudje imajo neizmeren pogum in zagnanost, da jim uspeva skorajda nemogoče, ko premagujejo vse ovire na poti do trenutka, ko v podrtih mlinih spet zapojejo mlinska kolesa. Ena takih je Maja Kukovičič iz Podsrede na Kozjanskem, ki je pustila službo in se skupaj s svojo družino povsem posvetila obnovi družinskega mlina ter se podala na trdo pot ekološkega kmetovanja. Maja Kukovičič je gostja oddaje Razkošje v glavi.
Malce nejeverno sem se podal na pot do Kukovičičevega mlina v Podsredi, saj si nisem povsem natančno predstavljal, v kakšnem stanju je. Ljudje, ki so mi svetovali, naj obiščem Majo Kukovičič, so mi namreč povedali le, da z družino obnavlja star mlin, ki je bil nekoč zelo pomemben, kot se za mlin pač spodobi. Po prihodu pred veliko vegasto stavbo me je že čakala Maja. In pogovor je stekel. V mladosti, kot pravi, se je zaljubila v Kukovičičevega sina in se priženila na mlinarsko domačijo, ki je le tri kilometre naprej ob potoku Bistrica. Sicer pa Maja izhaja iz družine, v kateri so imeli doma gostilno.
Mlin na kamne
"Pri nas reka Bistrica mlinska kolesa vrti že skoraj petsto let. To je eden mnogih mlinov, ki so skozi stoletja skrbeli za kruh prebivalcev Kozjanskega in Obsotelja. Danes je zadnji, kjer je izpod težkih kamnov še vedno mogoče dobiti moko za kruh in koruzni zdrob za žgance. Obiskovalcem, ki jih pot ponese, k nam obudimo delček zgodovine. V preteklosti je bilo na reki Bistrici 14 mlinov in danes je mlin Kukovičič še edini, ki deluje, v njem pa so ohranjeni vsi mlinarski pripomočki. Arhitekturna podoba mlina je v celoti ohranjena. Vhod v mlin krasi izjemen lesen portal. Mlin ima mlinske kamne posebej za zmesno in posebej za belo moko." vir: www.mlin-kukovicic. si
"Kmetija se razprostira le na treh hektarjih zemlje. To je bilo za mlinarske družine, ki so živele od deleža – merice – zmlete moke dovolj. Pridelujemo in meljemo piro, koruzo, ajdo in pšenico…Moko po večini prodamo doma, ostalo predelamo v svoje proizvode, kot so testenine, keksi, pecivo, kruh, mlinci. V naši ponudbi so tudi razni namazi, marmelade, vložena zelenjava sokovi in zelišča. Ob ogledu kmetije postrežemo z svežim ajdovim kruhom, čemaževim kruhom in pirinim kruhom brez kvasa. Zraven ponudimo razne namaze kot so ajvar, čemažev namaz, drobnjakov namaz… ne manjka pa tudi soka in kakšen domač liker."vir: www.mlin-kukovicic. si
Sejmi in stojnice
Maja Kukovičič nerada govori v prvi osebi ednine, vedno namreč poudari, da v tem poslu sodelujejo vsi člani njene družine, zato so zasluge, napori, veselje in žalost ob uspehih in razočaranjih deljeni. Je pa res, da je njena vztrajnost gonilo zgodbe o Kukovičičevem mlinu. Tako ta počasi spet postaja točka, kjer je kruh doma in kjer majhne in velike razprtije ostanejo onstran mostu čez potok Bistrico.
