O STKP s predsednikom Planinske zveze Slovenije Jožetom Rovanom in načelnikom Komisije za turno kolesarstvo pri PZS Atilo Armentanom.

Slovenska turnokolesarska pot (STKP) je dolga več kot 1800 kilometrov, primerna je tako za začetnike kot izkušene kolesarje

Če v času slovenske kolesarske manije tudi vi razmišljate o tem, da bi (po dolgem času) sedli na kolo in če vam ni ravno po godu vožnja po cestah, na katerih so pogosto tudi avtomobili, kombiji, avtobusi in tovornjaki, je morda prava za vas Slovenska turnokolesarska pot (STKP), ki jo je leta 2016 odprla Planinska zveza Slovenije. “Njena skupna dolžina je 1850 km, kar pomeni od 40 do 45 dni vožnje, če bi jo želeli prevoziti v celoti. Vanjo smo vključili zanimive gorske predele, tudi druge znamenitosti, peljemo denimo skozi rudnik v Mežici, zajeli smo točke, ki so pomembe za slovensko planinsko zgodovino, določene etnološke točke. V bližini je tudi železnica, saj smo želeli upoštevati ekološki vidik, da bi kolesarji lahko na izhodišče prišli z vlakom,” nam je povedal predsednik PZS Jože Rovan in nadaljeval:

“Želja je, da bi ta pot služila solidno pripravljenim kolesarjem. Tisti najboljši si bodo pota poiskali sami.”

Trasa je ponekod namenjena le kolesarjem. Tam je označena z modrim krogom, sredi njega je bela pika, iz nje pa potegnjena dva pramena, da vizualno predstavlja kolesarjevo gonilko. Pot pogosto poteka tudi po trasi, ki je v osnovi pohodniška pot. Tam je značilna Knafeljčeva (rdeč krog z belo piko v sredini) oznaka podčrtana še z modro barvo.

Izziva, da bi prevozili vso pot, se je do zdaj lotilo 2200 planincev. Uspelo je le 16. Prva sta to leta 2016 naredila Pia Peršič in Andrej Martinčič, ki sta STKP prevozila v enem delu. Ne glede na to, ali želite prevoziti vso pot ali le njen kos, pojdite na pot pripravljeni, svetuje načelnik Komisije za turno kolesarstvo pri PZS Atila Armentano:

“Prej se pozanimajte, kje se boste peljali. Bodite v primerni kondiciji. Imejte ustrezno in tehnično brezhibno kolo. S seboj v nahrbtniku pa tako opremo, ki jo potrebuje vsak planinec, kot tisto, ki je potrebna za odpravljanje različnih nevšečnosti s kolesom.”

Andreja Gradišar