Nekoč so zdravniki imeli tudi vlogo zdravstvenih prosvetljevalcev in so obsojali zdravstvene navade bolnikov. Pa danes?
Dostop do zdravstvene oskrbe je za tiste, ki živijo v odmaknjenih krajih, še vedno zelo otežen. Še posebno če govorimo o ranljivih skupinah prebivalstva. Zato so si ljudje že od nekdaj pomagali sami ali pa so se zatekali k domačim zdravilkam in zdravilcem. Ti so jim skušali olajšati težave z zdravilnimi zelišči in med drugim tudi z magičnimi pripomočki, kot so recimo zagovori in uroki. Zato ni čudno, da je bilo zdravilk in zdravilcev na podeželju precej, predvsem zato, ker ljudje niso imeli dostopa do uradnih zdravnikov. Če pa so do zdravnika le nekako prišli, je bil vsak obisk pri njem zelo drag, tega pa si revni prebivalci niso mogli privoščiti. Tudi obiski zdravnikov na domu so bili bolj ali manj redki, odvisno od socialnega, premoženjskega statusa bolnika. Pa vendar lahko v zadnjih 100 letih naletimo na vrsto zdravnikov, ki so svoje delo opravljali predvsem na terenu. Danes so terenske zdravnike zamenjali družinski, ki delajo v zdravstvenih ustanovah in se med dežurstvi odpravijo tudi na teren. Tam pa svoje delo vestno opravljajo tudi patronažne sestre in bratje. In po sledeh zdravstva na terenu bomo šli v današnji oddaji Sledi časa.
V preteklost
Raziskovalke in raziskovalci, ki se ukvarjajo z antropologijo in zgodovino medicine, so ugotovili, da se je tradicionalna medicina zelo razvila prav zaradi nedostopnosti in oddaljenosti uradne. To kaže raziskovanje tradicionalne in komplementarne medicine na različnih območjih. Tudi raziskovanje v Istri, ki ga je na podlagi arhivskega gradiva ter pisnih in ustnih virov opravila dr. Uršula Lipovec Čebron izredna profesorica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se ukvarja tudi z medicinsko antropologijo. Medicinsko osebje in zdravniki so bili na ruralnem področju Istre geografsko zelo oddaljeni, polege tega so bile vse te službe tudi predrage.
Sogovornice
Dr. Uršula Čebron Lipovec
Nekoč so zdravniki imeli tudi vlogo zdravstvenih prosvetljevalcev in so obsojali zdravstvene navade bolnikov. Zato so ljudje dajali vtis, da njihove napotke upoštevajo, v resnici pa ni bilo tako. Zdravilke in zdravilci seveda niso izginili, najdemo jih ne samo v Istri, ampak tudi povsod drugod nam je med drugim povedala Dr. Uršula Čebron Lipovec.
dr. Erika Zelko
Dr. Erika Zelko je začela svojo pot zdravnice v Beltincih. Tam sta bila dva znana zdravnika, ki sta delovala na terenu, in tako je začela tudi ona; nekako je nadaljevala raziskovalno delo na področju podeželske medicine, ki ga je začel njen predhodnik dr. Zadravec. Ta je doktoriral iz romske tematike in dr. Erika Zelko je v svojem doktoratu na neki način dopolnila njegovo delo.
Martina Horvat
Za zdravstveno oskrbo v oddaljenih zaselkih, pa tudi v urbanem okolju, skrbijo tako imenovane patronažne službe. Prva medicinska in tudi prva patronažna sestra na Slovenskem je bila Angela Boškin, ki je bila januarja 1919 z odlokom imenovana za skrbstveno sestro. Njena naloga je bila skrbeti za družine in predvsem za otroke, nam je povedala Martina Horvat iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je opozorila, da ima patronažna služba zelo bogato zgodovino. Leta 1978 so dobili prvi dokument z navodili za delovanje patronažne službe.
