Smrt je ena od tem, ki je še vedno tabujska tema in prevečkrat ostaja med štirimi stenami. To občutijo tudi najmlajši med nami. Kako se otroci spopadajo s smrtjo enega od staršev? Zakaj ne smemo pozabiti, da tudi oni, čeprav morda tega ne kažejo, žalujejo in kako jim lahko pomagamo, da ubesedijo, kaj doživljajo. Posledice neizražene bolečine in žalovanja nas lahko namreč zaznamujejo tudi pozneje pri razvoju identitete, samopodobe in odnosov. Gostji: specialistka zakonske in družinske terapije Violeta Irgl, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost, ter upokojenka Jana Debeljak.
Ob smrti staršev imajo otroci velikokrat vprašanja, na katera odrasli ne znamo ali ne zmoremo odgovoriti
Smrt je ena od tem, ki je še vedno tabujska in prevečkrat ostaja med štirimi stenami. To občutijo tudi najmlajši med nami. Zakaj ne smemo pozabiti, da tudi otroci, čeprav morda tega ne kažejo, žalujejo, in kako jim lahko pomagamo, da ubesedijo, kaj doživljajo. Upokojenka Jana Debeljak je mamo izgubila pri šestih letih:
“Kako so se odrasli ljudje ukvarjali sami s seboj. Za majhno punčko, ki je sem pa tja iz kakšnega vogala pogledala ven, pa se dejansko nihče ni zmenil. Prezrta sem bila. Potem pa o moji mami od pogreba naprej nismo več govorili.”
Specialistka zakonske in družinske terapije Violeta Irgl, ustanoviteljica in direktorica Inštituta za okrevanje po travmi, psihoterapijo in svetovanje Rahločutnost, opozarja, da otrok potrebuje varen prostor, da je viden, slišan, da lahko ubesedi, kaj doživlja in kaj čuti. Posledice neizražene bolečine in žalovanja nas namreč zaznamujejo tudi pozneje pri razvoju identitete, samopodobe in odnosov.
