Intervju

“Disciplina in napor šele omogočata svobodo.”

Anja Golob, ena ključnih pesnic zadnjega desetletja, o državljanskem pogumu, o razmerju med navdihom in delovno disciplino ter o veri v moč poezije, da človeška življenja dela zares človeška

Anja (Ute Helmbold)-1-1
portret Anje Golob; narisala: Ute Helmbold
foto: osebni arhiv Anje Golob

Kaj naj z vso to Svobodo, je pred devetimi leti v prvi pesmi svoje prve pesniške zbirke svoje bralke in bralce spraševala Anja Golob. Odgovor na to vprašanje si mora vsak slej ali prej poiskati sam, a če je soditi po umetničinem življenju, tedaj bi bilo mogoče reči, da je treba zaposliti vso iznajdljivost, zastaviti vse sile, napeti vse moči – za umetnost.

Anja Golob je tako, med drugim, s somišljenicami ustanovila založbo VigeVageKnjige, kjer izdaja stripe in risoromane. Poleg tega se je spustila v niz manj pa tudi bolj odmevnih javnih polemik z uradnimi institucijami, ki naj bi skrbele za zgledno delovanje slovenskega kulturnega obrata, a jim to nekako ne gre vselej od rok. Nekaj podobnega bi menda lahko rekli za njen odnos do medijev, pri čemer se prostor za mišljenje umetnosti, kot Anja Golob nikoli ne pozabi podkrepiti s konkretnimi podatki, krči in krči.

Predvsem pa je, seveda, pisala poezijo. Prvencu so sledile še tri zbirke; druga – Vesa v zgibi – in tretja – Didaskalije k dihanju – sta prejeli tudi Jenkovo nagrado, bržčas najprestižnejše pesniško priznanje pri nas. Njena javna branja, ki vselej vsaj malo spominjajo na kak gledališki dogodek, so brez izjeme razprodana, prav tako njene knjige, ki jih – v nasprotju z ustaljeno prakso – izdaja v samozaložbi. Tako je tudi z njeno najnovejšo zbirko, ki je izšla pred vsega nekaj tedni in jo “krasi” bržčas najdaljši naslov v vsej zgodovini slovenske književnosti.

Ob tej priložnosti Anjo Golob gostimo pred mikrofonom Intervjuja na Prvem programu.