Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.
Pogovor z raziskovalko in umetnico Joano Moll
Karkoli počnemo prek interneta, kaj iščemo, pošiljamo e pošto, objavljamo, všečkamo, karkoli, v vsakem primeru gre za podatke, ki potujejo po internetu. Ta pa je zelo fizičen, čeprav je to danes že skoraj nevidno. Kljub brezžičnim povezavam in podatkovnim oblakom podatki še vedno potujejo po kablih, hranijo se v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je zelo fizična in ima velik vpliv na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. O tem smo se pogovarjali z raziskovalko in umetnico Joano Moll, ki je o tem predavala na konferenci Kritično inženirstvo v Aksiomi, s projektom se predstavlja tudi na aktualni razstavi.
Uporabnice in uporabniki ne razumemo prav dobro, kako deluje internet. Mehanizmi delovanja nam niso znani, veliko se dogaja brez našega vedenja. Te dni pred 20-imi leti se je v kinematografih po svetu vrtel prvi del trilogije Matrica, v katerem glavni junak Neo, upodobil ga je Keanu Reeves, sprejme rdečo tableto, ki mu jo ponudi Morphiusa, igra ga Lawrence Fishburne, in tako odkrije resnico, pravo naravo svojega obstoja. V današnjem svetu je takšnih Morphiusov, od žvižgačev do raziskovalcev, kot ste sami, veliko, zdi pa se, da nihče od nas noče biti Neo in vzeti rdeče tablete. Vsi si zatiskamo oči pred mehanizmi, ki delujejo v ozadju interneta. Se strinjate?
Nisem prepričana glede rdeče tablete, ljudje so vse bolj pripravljeni razumeti, kako stvari delujejo. Vendar gre za veliko frustracijo. Večkrat poudarim, da je internet največja infrastruktura, ki jo je človeštvo kadar koli zgradilo, vendar je najbolj nevidna. Kljub vsem napravam ga težko vidimo, celo ruterje oziroma usmerjevalnike težko najdemo. To je le infrastruktura, ki internet podpira in mu omogoča, da sploh deluje. Ob tem pa gre za številne procese, ki jih poganja cela legija algoritmov in drugih stvari, o katerih pa res nič ne vemo. In tako kot ste poudarili, ljudje, kot sem jaz, ki poskušamo odkriti »resnico« (izg. resnico v narekovajih), gre za naše zgodbe, gledamo skozi svoja okna. Tudi to je pomembno poudariti. Govorimo o stvareh, ki jih mi razumemo in smo jih lahko izsledili, po večini gre le za vrh ledene gore. To nas frustrira in če se ljudje znajdemo v položaju, v katerem bi doživljali frustracijo, takrat se običajno umaknemo in nočemo vedeti nič.
Nam lahko razložite, kako stvari delujejo? Z vsakim klikom in vsakim premikom po internetu za seboj puščamo sledi. Koliko naših podatkov je tam zunaj, kje vse puščamo svoje sledi?
Podatki so vseprisotni in vsesplošno razširjeni. Podatke ustvarjamo, tudi ko jih ne ustvarjamo. Že samo s telefonom sporočamo svojo lokacijo, kadar izklopimo vse podatke, ko je telefon v delovanju letalskega načina, s tem sporočamo, da je telefon v tem načinu in s tem tudi nekaj sporočamo. Podatki so povsod, proizvajamo jih nenehno, shranjeni so na nešteto strežnikih, ki so po vsem svetu, ne moremo jim slediti, in kar je najhujše, ne moremo jih nikoli izbrisati. Ko so podatki enkrat na internetu, jih je nemogoče izbrisati. To je tudi skrb vzbujajoče.
Kaj vse se dogaja z našimi podatki, ko so enkrat na internetu?
Podatke proizvajamo, ti se nato zbirajo, razvrščajo in nato hranijo, delijo ali prodajajo. Podjetja, vlade in organizacije nato ustvarjajo vzorce spletnega vedenja ljudi. To še posebej učinkovito deluje pri oglaševanju – ustvarjajo vzorce spletnega vedenja, da razvrščajo ljudi v skupine in jim prodajajo stvari. To se dogaja na različnih področjih, denimo v zdravstvu in drugih.
O tem smo že slišali, da nas glede na našo dejavnost na internetu razvrščajo v različne skupine. Katere skupine pa vse obstajajo? Vemo, da nam določijo spol, starost, kje živimo …
Oh, tega je še veliko več. Obstaja na primer področje podatkovnih posrednikov – podjetij, ki se ukvarjajo izključno s podatki. Zbirajo podatke, jih uredijo in prodajajo v paketih. Acxsiom je največji podatkovni posrednik na svetu, imajo profile več kot 700 milijonov ljudi, kar je ogromno. Imajo več kot tisoč različnih kategorij, verjetno bo bolj držala številka več kot tri tisoč, kdo bi vedel, te stvari niso javne. Med njimi najdete starost, elektronske naslove, telefonsko številko, spolno usmerjenost, koliko časa preživite na spletu, katere filme radi gledate, ali radi gledate filme s homoseksualnimi vsebinami ali ne, koliko boste letos zapravili, ali boste imeli otroke, ali radi potujete z ladjo … Gre za zelo natančne kategorije. Niti sami ne znamo oblikovati tako podrobnega osebnega profila. Oni imajo vse.
Vsi ti podatki potujejo po internetu, ki pa je zelo fizičen, čeprav ga pravzaprav ne vidimo, kot ste poudarili na začetku. Podatki potujejo po kablih, hranijo pa jih v stavbah. Ta infrastruktura, čeprav je ne vidimo, je fizična in vpliva na okolje – to pa je področje, o katerem vemo zelo malo. Kakšen je vpliv novih tehnologij na okolje?
Internet ima ogromen vpliv na okolje. Že leta 2008 je internet z vsemi napravami, ki so priklopljene nanj, presegel količino izpustov toplogrednih plinov, ki jih na leto proizvede letalska industrija. To je bilo pred več kot desetimi leti. Kakšen vpliv na okolje ima danes? Število internetnih povezav in naprav, ki so priklopljene na internet, se je od takrat povečalo najmanj za petkrat. Samo od leta 2015 do 2018 se je skoraj podvojilo. Tega se ne da ustaviti. Ker je nevidno, še nismo družbeno ozaveščeni o tem, da internet onesnažuje, da ima vsaka elektronska pošta, vsako kratko sporočilo, vsako brskanje velik vpliv na okolje, kaj šele naprave, povezane z internetom, gre za porabo energije. Kot sem že rekla in kot ste omenili, internet je tako kompleksen in sestavljen iz množice različnih akterjev, da je nemogoče izmeriti njegov vpliv na okolje. To pa je velik problem, saj ne moremo nadzorovati njegovega vpliva na okolje in tudi težko določimo odgovornega zastopnika.
Bi se morali o tem več pogovarjati? Vemo, da plastične vrečke onesnažujejo okolje, zato jih uporabljamo čim manj, vemo, da so letala veliki onesnaževalci, zato raje potujemo z vlakom. Bi morali vedeti, kakšen vpliv na okolje ima eno kratko sporočilo? Kdo v internetnem okolju je največji porabnik in onesnaževalec?
Strežniki na primer – stavbe hranijo, obdelujejo in usmerjajo podatke – so ogromni porabniki, takoj za napravami. Srednje velik strežnik na leto porabi toliko kot 25 tisoč gospodinjstev, kar je ogromno. Infrastruktura je res ogromna, industrija, ki proizvaja naprave, porabi veliko in ima velik vpliv na okolje, podatkovni del – proizvajanje in pošiljanje podatkov – porabi veliko elektrike. Hkrati pa se na internet priklaplja vse več naprav, število se povečuje eksponentno in z internetom stvari, ki prihaja, bomo vsako leto proizvedli več in več podatkov in naprav.
Kako torej javnosti pojasniti, kako velik vpliv na okolje imajo internet in nanj povezane naprave? Bi morali postaviti zgornjo mejo, koliko povezanih naprav ima lahko vsak?
Težko je, saj internet in naprave niso ekološki. Z njimi se ne moramo vesti ekološko, saj jih ne moremo popravljati, reciklirati ali še enkrat uporabiti. Narejeni so tako, da jih čim pogosteje menjamo. Ljudem tega ni težko razložiti. Če bi jim povedali, da je internet velik onesnaževalec, bi to takoj razumeli, saj ne gre za raketno znanost. Imam pa že dovolj prelaganja odgovornosti na posameznika in vse se depolitizira. Politiki, ki bi morali naslavljati te težave, oblikovati politike delovanja in jih uvesti, tega ne storijo. Rečejo, da bodo proizvajalci sami morali najti način, kako rešiti ta problem. Treba je torej prisiliti politike, naj opravljajo svoje delo.
