Cesarjeva nova oblačila, Grdi raček, Mala morska deklica, Snežna kraljica, Kraljična na zrnu graha, Stanovitni kositrni vojak, … Pravljice Hansa Christiana Andersena zaradi prevodov v menda več kot 150 jezikov poznajo otroci po vsem svetu. Andersen je celo najbolj znan tuji avtor na Kitajskem, njegov velik oboževalec pa je bil tudi nekdanji kitajski voditelj Mao Cetung. Še nekaj manj znanih dejstev o danskem pravljičarju smo zbrali v Torkovem kvizu.
H. C. Andersen je obiskal tudi Ljubljano, o njegovem značaju in osebnem življenju pa imamo pogosto napačno podobo
Cesarjeva nova oblačila, Grdi raček, Mala morska deklica, Snežna kraljica, Kraljična na zrnu graha, Stanovitni kositrni vojak … Pravljice Hansa Christiana Andersena zaradi prevodov v menda več kot 150 jezikov poznajo otroci po vsem svetu. Andersen je celo najbolj znan tuji avtor na Kitajskem, njegov velik oboževalec pa je bil tudi nekdanji kitajski voditelj Mao Cetung. Danec je sicer napisal več kot 70 knjig zelo različnih žanrov, a poznamo ga le po pravljicah in mečemo ga v skupni koš z bratoma Grimm, čeprav sta onadva le zapisovala ljudske pravljice, Andersenove pa so avtorske in se namesto “pred davnimi časi” in “za devetimi gorami” dogajajo v Andersenovem okolju in času.
Andersen je za tisti čas veliko potoval, bil je navdušen nad Italijo, rad je imel tudi Orient. Tudi v Sloveniji je bil, v svoj dnevnik je zapisal, da je bil dvakrat v Ljubljani, pravi prof. dr. Milena Mileva Blažić z ljubljanske Pedagoške fakultete.
“Prvič je potoval s kočijo, drugič z vlakom in prespal v hotelu na mestu današnje Name. Narisal je tudi vhod v Postojnsko jamo, obiskal pa je tudi Maribor in Celje.”
Andersena si marsikdo predstavlja kot “dobrega strička”, pač pravljično. A njegova pisma in dnevniki ter pričanja sodobnikov kažejo drugačno sliko: bil je zelo ambiciozen, po eni strani izjemno samozavesten in bahav, po drugi pa občutljiv, sramežljiv in zelo željan zunanje potrditve. Neroden najstnik žal (ali k sreči za svetovno zakladnico pravljic) ni bil primeren za igralsko ali baletno kariero, ki si jo je želel. Pred mutacijo glasu je sicer veljal za »slavčka iz Odenseja«, a tudi kot priložnostni pevec je bil bolj tarča posmeha zaradi videza in revnih oblačil. Bil je zelo visok, suh, nekoliko neroden, imel je čevlje številka 47 in ni veljal za najbolj privlačnega – prepoznate grdega račka?
“Andersen je bil prepričan, da je nezakonski sin danskega kralja Christiana VIII., zato se je ob koncu svojega življenja podpisoval kralj Christian IX. Menil je, da je bil po krivici dan v račje gnezdo in da je v resnici aristokratski beli labod, da so zanj višine …”
V Grdem račku, ki ga imajo številni za odličen primer učenja otrok o strpnosti, v resnici najdemo primesi rasizma, saj je po Andersenovem prepričanju važno predvsem poreklo. In tudi šovinizem bi morda lahko očitali danskemu pravljičarju. Njegovim ženskim likom vedno nekaj manjka (Mala morska deklica) ali pa se iz njih norčuje (Kraljična na zrnu graha). Danci še vedno pišejo razprave tudi o Andersenovi spolni usmerjenosti; nikoli se ni poročil, ni imel otrok in če bi živel v drugem času in okolju, bi bil najverjetneje odkrit homoseksualec, je v pisateljevi biografiji iz leta 2005 zapisal Jens Andersen. Poleg tega je Andersen zadnja leta svojega življenja (umrl je pri sedemdesetih zaradi raka na jetrih) živel tudi s čudnim strahom, da ga bodo pomotoma živega pokopali. Da bi to preprečil, je vsak večer na posteljno omarico položil listek z opozorilom: »Nisem mrtev. Samo videti sem tak.«
